Delo.si, Trip: Ob skokih z Orlandovih stolpov se z najslavnejšim predmestjem Johannesburga seznani veliko ljudi, ki si prej sploh niso upali tja.
Poupienah Makgatho je iz Pretorie oddrvel s hitrostjo sto kilometrov na uro, da bi svoji prestrašeni ženi pomagal pri premagovanju strahu pred višino. Odločila se je namreč za skok z elastično vrvjo (bungee jumping) z znamenitih hladilnih stolpov, ki se dvigata nad Sowetom.
»Strah jo je višine, a je hotela poskusiti, da bi videla, kakšen je občutek.« Makgatho ima okoli vratu obešeno kamero in čaka, da bo žena prišla na most sto metrov nad tlemi, ki povezuje stolpa.
Elektrarna, zgrajena leta 1942, je bila nekoč del majhne, utrjene enklave v črnski četrti Soweto. V njej so bila stanovanja, teniško igrišče in bazen za zaposlene v elektrarni. Elektrika, ki so jo proizvedli, je bila namenjena Johannesburgu, in ne Sowetu, sredi katerega je elektrarna stala.
Ko je elektrarna leta 1998 prenehala obratovati, so se tja naselili temnopolti prebivalci Soweta. Minilo pa je še deset let, da so kompleks spremenili v Center za navpične pustolovščine. Njegov namen je privabiti obiskovalce v zgodovinsko črnsko predmestje, ki je bilo središče boja proti apartheidu.
Center za ekstremne športe s Sowetom seznani mnogo ljudi, ki si doslej niso upali v najslavnejše predmestje Johannesburga, pravi nadzornik v centru Lawrence Sithole. »Stolpa sta na obrobju, blizu avtoceste, in ne v notranjosti Soweta. Od zgoraj se vidi, kar se pač vidi. Razgled je lep, obiskovalci pa bi radi doživeli kaj več.«
Adrenalinskim zasvojencem je na voljo skok z elastično vrvjo (bungee jumping) z obeh Orlandovih stolpov. Drugi se raje spuščajo po vrvi navzdol, plezajo po plezalni steni poleg stolpov ali pa uprizarjajo bitke v paintballu na tleh.
Pisano pobarvana stolpa sta najvišji stavbi v Sowetu in sta postala njegov prepoznavni znak. Prvotno sta bila poslikana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot marketinška domislica za južnoafriško banko, zdaj pa sta poslikana s slikami Nelsona Mandele, črne Madone, nogometašev, vlaka in džezovskih glasbenikov.
Ob njunem vznožju majhna restavracija gosti tako domačine kot obiskovalce.
Skakanje z elastiko je bila »nora zamisel« človeka, ki je v pripravah na poslikavo stolpov nadzoroval postavljanje gradbenega odra, pravi Sithole. »Na dovoljenje je moral čakati skoraj deset let. Takrat je bil bungee jumping v Sowetu še neznan.«
Organizatorji potovanj vsak dan pripeljejo turiste, ki se z zunanjim dvigalom povzpnejo na vrh stolpov, kjer jim pokažejo panoramo mesta in rudnike zlata, zaradi katerih je bilo mesto ustanovljeno. Vsi ne skočijo. Nekateri, zlasti starejši, se z dvigalom vrnejo dol, potem pa jih odpeljejo v nekdanji dom Nelsona Mandele, ki je zdaj majhen muzej in velika turistična znamenitost.
Ob sobotah, ko je obiskovalcev veliko, z obeh stolpov skoči do sto ljudi. Med njimi so Južni Afričani vseh starosti, pa tudi turisti, ki jih privabi nenavaden kraj in razmeroma nizka cena. Za skok je treba plačati 480 randov, kar je približno 45 evrov.
Računovodja Shaun Naidoo iz bližnje indijske četrti Lenasia je ob svojem rojstnem dnevu povabil skupino prijateljev. »Čudovito, to je edinstveno doživetje. Pogled navzdol pred skokom je srhljiv,« pravi zadihano po skoku. »Misliš, da boš umrl, potem te pa spet potegne navzgor. Na koncu vsaj lahko rečeš, da si si upal skočiti.«
Največji izziv skupine je prihodnjič skočiti s še večje višine, na primer z mostu Bloukrans, ki se razteza 216 metrov nad istoimensko reko v provinci Zahodni Kaplandiji.
AFP