Ona - Helena in Davor Lovinčič: Efrain je pripovedoval o nesreči v drugem rudniku blizu Potosija, kjer je umrlo 12 turistov. To se v Potosiju, kot je trdil, ni še nikoli zgodilo. »Verjetno zato, ker si dober vodnik,« mu rečem. »Ne, to je delo bogov,« se smeje.»Naši bogovi so ves čas jezni, ker jim jemljemo rudo, zato zahtevajo kri. Da je ne bi jemali rudarjem ali turistom, jim dvakrat na leto žrtvujemo lamo. Kolikor več popijejo lamine krvi, toliko manj je vzamejo rudarjem.« Resno še doda: »Mi jemo goro, gora jé nas.«

Z velikim truščem je priletela usnjena košara iz zgornjega jaška in se mi skotalila k nogam. Do vrha jo je bilo treba napolniti z gruščem in kamenjem. Prijela sem za lopato in začela nalagati. Bili smo 70 metrov pod zemljo, temperatura se je dvignila čez 35 stopinj, bilo je zadušljivo zaradi prahu, nasičenega s strupenimi plini, ki so rezali po sapniku. Ko preživiš nekaj ur v drobovju gore, opazuješ rudarje, ki rijejo v skalo le s kladivom, dletom in dinamitom, ob tem pa brez vsakršnih zaščitnih sredstev, začutiš, da se je tu čas že pred stoletji ustavil. Stežka verjameš, da zgoraj še vedno stoji lepo kolonialno mesto z ličnimi pročelji in tlakovanimi ulicami, po katerih hitijo sodobno oblečeni mladi ljudje, poslovneži s črnimi aktovkami in hitri avtomobili. Razumeš, kaj je želel povedati naš vodnik Efrain: »Mi smo najedali goro in gora najeda nas!«

V Potosi, najviše ležeče mesto na svetu – 4090 m. n. v., smo prispeli dan po končani stavki, ki je trajala dva tedna, toliko časa je bilo mesto zaprto. Efrain, lokalni vodnik, nas je bil zelo vesel. »Naslednjih pet ur boste v mojem varstvu, kajti gremo v še delujoči rudnik. Zdaj je v gori le še malo srebra, 15.000 rudarjev pa v glavnem koplje kositer, svinec in cink. Spotoma jih bomo srečevali in veseli bodo daril, najbolj palic dinamita, ki je nujen za pridobivanje rude, pa tudi vode, domače kokakole in kokinih listov.« Hodili smo po ulici, v kateri so bile same rudarske trgovine.

Dinamit kupujejo tudi otroci

»To je dinamit,« pravi Efrain in mi potisne palico v roke. Prestrašena jo skoraj spustim iz rok, potem se vsi nelagodno zasmejemo. Opoldne je bila ulica videti zapuščena, velik vrvež pa je tu zjutraj, ko rudarji pred odhodom v rove kupujejo orodje, opremo, dinamit, detonatorje, vrvice. Ena palica z vsemi dodatki stane 18 bolivijcev (dva ameriška dolarja). Pogosto pošljejo po nakupih tudi ženo, hčere. Desetletni otroci nakupujejo eksploziv, kar sicer ni dovoljeno, vendar tega nihče ne nadzoruje. »Se ne bojite, da bi eksploziv tu kupovali teroristi?« ga sprašujemo. »Lahko bi se zgodilo, vendar v Boliviji nismo imeli nikoli težav s teroristi. Znano je, da dinamita ne potrebujemo za rušenje vladnih palač ali vil bogatašev, ampak za delo pod zemljo. Skala je zelo trda in brez njega ne moremo pridobivati dragocenih rudnin. Potosi že 500 let slovi kot rudarsko mesto, tu je to tradicija. Moj ded, oče in strici, vsi so delali v rudniku, tudi moji trije bratje delajo pod zemljo. Imam še tri sestre, vendar niso ženske nikoli delale spodaj. Prvi dinamit sem pripravljal, ko sem bil star deset let. Upam in želim, da moje otroke čaka boljša usoda.«

Srebrni pekel

Vse se je začelo leta 1544, ko je pastir Diego Huallpa iskal svoje izgubljene lame v okolici indijanske svete gore, znane kot Potosi. Ko se je znočilo, je zakuril ogenj in kmalu opazil, da se kamen topi, iz zemlje pa prihaja svetleča se tekočina. Pomislil je na kovino, ki jo tako zagnano iščejo Španci. Skrivnost je zaupal najboljšemu prijatelju in skovala sta načrt, kako bosta obogatela. Vendar je prijatelj za majhno vsoto denarja izdal najdišče Špancem in že naslednje leto so tam ustanovili mesto. Potrebovali so delovno silo, zato so zasužnjili Indijance. Delo je bilo zelo surovo in težavno. Zdrobljeni rudi so kot topilo dodajali živo srebro in vse skupaj tlačili z golimi nogami. Srebro so iz mešanice ločili s segrevanjem, pri tem pa so nastajali živosrebrovi hlapi, ki so dodatno sejali smrt med Indijance. Uvažali so tudi sužnje iz Afrike. Rudarji so pod zemljo ostajali po štiri mesece, in ko so bili končno spuščeni na površje, so morali imeti nekaj časa oči prevezane, da ne bi zaradi močne sončne svetlobe oslepeli. V rudnikih je umrlo osem milijonov ljudi, kar je toliko, kot ima Bolivija prebivalcev zdaj. Konec 20. stoletja so prišli pod pristojnost vlade in razmere so se močno izboljšale. Vrstiti pa so se začele stavke, zato je vlada zaprla večino rudnikov, zdaj dela le še 40 zadrug, ki so v lasti rudarjev. Ker pa ti ne vlagajo v varnost rudnikov, so razmere dela močno podobne tistim iz kolonialnih časov, o čemer smo se prepričali na lastne oči.

Tata Kaj'chu

Vhod v rudnik je spominjal na zapuščeno tovarniško dvorišče. Že prej smo se preoblekli v delovne kombinezone, zdaj pa smo si prižgali naglavne svetilke in v gosjem redu vstopili v temo. To naj bi bil glavni hodnik, pa so morali najvišji med nami skloniti glave! Nekaj časa smo hodili v tišini, ves čas gledali pod noge, da se ne bi spotaknili ob tračnico ali zdrsnili na delno zamrznjenem blatu. S stropa so ponekod visele ledene sveče. Vhodni rov je star nekaj stoletij in je pravzaprav ostal tak, kot so ga tedaj izkopali. S stropa so štrleli zlomljeni leseni oporniki, rov se je ponekod tako znižal, da smo morali hoditi sklonjenih hrbtov. Prerinili smo se do večje čistine, križišča dveh rovov, kjer je svetilka metala šibko svetlobo na glinen kipec z rogovi, pod katerim je bilo nametano kokino listje.

»Tata Kaj'chu,« nam je Efrain predstavil podzemno božanstvo, ki rudarje varuje pri njihovem težavnem delu, zato mu darujejo koko in 96-odstotni alkohol. Da bi se varno vrnili na površje, smo morali obred opraviti tudi mi. Požirek iz steklenice mi je zaprl sapnik, izbuljila sem oči in se začela daviti. Pred gotovo zadušitvijo me je rešil kašelj, tako sem lahko nadaljevala obred; droben curek pijače sem namenila božanstvu, drugega pa pachamami, indijanski materi Zemlji.

Tretja raven

Srečevali smo prve rudarje, ki so za ta dan končali delo. Tomas je star 15 let. On in njegov prijatelj Herman delata v rudniku že tri leta. Šolo sta pustila, ker da se tam človek ničesar ne nauči pa tudi drugega dela se v mestu ne dobi. Na mesec zaslužita po 2000 bolivijcev, vsak dan razen nedelje sta pod zemljo deset ur. Hvaležno sta sprejela hladno oranžado. Nato srečamo drobnega fanta, starega 16 let, ki je blizu stropa z dletom vrtal luknjo, kamor bo nato položil dinamit. Ni se zmenil za nas, zavzeto je tolkel s kladivom v trdo skalo, za katero je očitno slutil novo ležišče rude. Naša pot je postajala vse težavnejša. Plazili smo se po rovih velikosti lisičje luknje. Postajalo je tudi čedalje bolj vroče. Pod zaščitno obleko smo se močno potili, izpod čelade nam je znoj tekel že v potočkih. Dihali smo čedalje težje tako zaradi nadmorske višine kot tudi zaradi vročega zraka, nasičenega s prahom in strupenimi snovmi, in plinov. Nazadnje smo se priplazili do takšne ožine, da je večji del naše skupine odnehal. Ostali smo le še drobni in trmasti. Na nevarnost nisem želela misliti, sopeč sem se po trebuhu odplazila do luknje v tleh, iz katere je molela vegasta lestev. Nekje od spodaj se je slišalo udarjanje kladiva. »Obiščite ga posamično,« nas vabi Efrain. Kot da bi šlo kako drugače! Spustila sem se po lestvi, ki so ji manjkale letve, še nekaj metrov niže pa je bilo treba plezati po nekakšnem zidu iz zloženih kamnov. »Se to ne bo sesulo na rudarja spodaj?« se v mislih sprašujem. Očitno vedo, kam vodijo turiste, se tolažim. »Zdaj smo na tretji ravni, na globini 70 metrov,« pove Efrain. Temperatura se je povzpela nad 40 stopinj. Rudarja sem tam bolj slutila kot zares videla; tudi on je pripravljal teren za dinamit.

Brez koke ne gre

Rudarji ves dan, od sicer obilnega zajtrka naprej, ne jedo ničesar, ker bi jim bilo spodaj slabo. Moč in vzdržljivost jim dajejo kokini listi, ki jih nenehno žvečijo. Njihovo moč smo spoznali tudi mi, saj smo že lep čas potovali po predelih nad 4000 metri. Najprej si v usta zatlačiš kakih deset listov, ki jim odstraniš osrednjo žilo, jih rahlo žvečiš, pri tem paziš, da jih ne zdrobiš v kašo. Nato dodaš »pogačo«, to je jedek kamen, narejen iz mineralnega apna, krompirja in pepela kvinoje (starodavno žito), ki ga zaviješ v nekaj kokinih listov, kar pospeši izločanje soka. Kepo z jezikom zatlačiš v en konec ust in srkaš iz nje sok. Postopoma dodajaš nove liste. Rudarju spodaj sem pustila svojo zalogo.

Nazaj na površje

Na poti proti površju smo prečkali eno od veliko križišč, kar je dodalo občutek velikanskega podzemnega labirinta. Sama ne bi nikoli več našla izhoda. Efrain je nenadoma pozorno prisluhnil; iz daljave se je slišalo šibko bobnenje in naglo postajalo čedalje glasnejše. Stisnili smo se ob steno in mimo nas je zdrvel poln vagon rude. Iz tiste smeri je zdaj prihajal drugačen trušč. Kmalu smo zagledali nekaj rudarjev, ki so z lopatami nalagali nakopano rudo v košaro iz posušene lamine kože, ki je bila privezana na močno vrv, visečo iz zgornjega jaška. Vanjo je bilo treba naložiti kakih dvesto kilogramov grušča in kamenja. »Pomagajmo jim!« nas je spodbudil Kofo. Postalo nam je tako vroče, da smo se topili v lastnem znoju. Z mislijo na sedem stopinj, kolikor jih bomo užili na površju, smo hiteli polniti košaro. Ko je bila polna, so jo potegnili navzgor, druga, prazna, pa se je skotalila k našim nogam. Efraina vprašam, ali so nesreče v rudniku še pogoste in koliko rudarjev umre, vendar nam o tem spodaj ni želel govoriti.

Sužnjelastniški odnosi

Razmere v rudnikih so podobne tistim iz kolonialnih časov; nimajo tehnologije, ni strojev, elektrike, nihče ne skrbi za varnost, javna bolnišnica v mestu zagotavlja le najnujnejše. Vse, kar vlada nameni rudarjem, sta nizka pokojnina (minimum je 800 bolivijcev) in revna bolnišnica. Zato je bila v Potosiju stavka.

S polnimi pljuči smo zajemali hladen zrak, ko smo prišli pozno popoldne na površje, umazani in zelo prašni. V mislih smo bili še kar tam spodaj. Lani je umrlo 40 rudarjev, kakšno leto jih umre tudi 50. Samo zaradi nesreč v rudniku. Poruši se strop, eksplozija dinamita zasuje rov. Nastradajo zlasti najmlajši, neizkušeni in tisti, ki kopljejo v bolj oddaljenih rovih, ubijejo jih ogljikov monoksid in drugi strupeni plini. Vsak dan pa umirajo zaradi bolezni pljuč, silikoze. Le redki doživijo 45. rojstni dan.

Efrain je pripovedoval o nesreči v drugem rudniku blizu Potosija, kjer je umrlo 12 turistov. To se v Potosiju, kot je trdil, ni še nikoli zgodilo. »Verjetno zato, ker si dober vodnik,« mu rečem. »Ne, to je delo bogov,« se smeje. »Naši bogovi so ves čas jezni, ker jim jemljemo rudo, zato zahtevajo kri. Da je ne bi jemali rudarjem ali turistom, jim dvakrat na leto žrtvujemo lamo. Kolikor več popijejo lamine krvi, toliko manj je vzamejo rudarjem.« Resno še doda: »Mi jemo goro, gora jé nas.«