Tadej Bolta: Lani za prvomajske smo se Andraž (spoznal preko Tomaža na eni od tur), Bor (Freeapproved) in jaz odpravili v Chamonix z idejo smučanja z Mont Blanca - ker dokler je sneg, se smuča.
Vreme sicer ni bilo ravno navdušeno nad našo idejo, a smo vseeno malo spoznali Chamonix tudi s smučarskega vidika, ne samo s plezalnega. Vsi smo se strinjali, da pridemo naslednje leto nazaj. In ker so nam letos bili prazniki kar naklonjeni, smo tako bili že v petek popoldne na poti proti Franciji. Ideja smučanja z Mont Blanca je bila še prisotna, a tokrat so bili glavni cilji različne strme smučarske linije okoli Midija in ledenika Argentière. V Chamonixu nas sta že čakali Rea (turnosmučarska tekmovalka s preveč kondicije) in Američanka Katie.
Za začetek sem si zaželel nekaj ne preveč strmega in da ni ledeno. Prijatelji so me poslušali in smo šli v Ronda v West Couloir z ledenim strmim vstopom ter še vmesno strmino v Westu (po Fatmapu) 60° - Bine pravi, da le ni tako strmo, ampak me je vseeno kr stisnilo, ko sem pogledal, kam se morm spustiti. Strmi in ledeni del mi je bil še nekako najbolj všeč, ker so bile razmere enakomerne... Nižje dol je bilo veliko splazenega pršiča, pofuranega, vmes ledene plate, tako da neka dobra smučarija to ni bila, ker so se razmere spremenile vsake tri zavoje... V prvi polovici smučanja, na prehodu iz Ronda v Westa, te čaka še 60m abzajl. Na dnu grape se zapelješ čez krajno zev in sledi nekaj res uživaških zavojev do prečnice, ki te pripelje nazaj na srednjo postajo gondole. Še enkrat na vrh Midija in skozi Vallee Blanche do konca ledenika Mer de Glace, kjer so zgradili novo gondolo, ki te pripelje do vlakca za dolino. Nič več vzpenjaja po 500 stopnicah.
Po dnevu slabega vremena smo odšli na ledenik Argentière. Po dobrih 10km dostopa smo skupaj s skupino Špancev zarinili v Les Courtes North East Face. Novega snega je na trenutke bilo toliko, da se nam je udiralo do pasu. Prva dva sta imela plate in brez njih bi bilo napredovanje praktično nemogoče. Žal vreme ni sodelovalo, nebo se je popolnoma zaprlo, vidljivost je padla na nekaj metrov, ura je bila že pol štirih popoldne. Nekje 100 ali 200 m pod vrhom smeri smo obračali in odsmučali nazaj. Z nekaj sreče smo ujeli zadnjo gondolo za v dolino za 3 minute.
Naslednji dan spet nad ledenik Argentière, tokrat smo izbrali kar ta prvi couloir - Aiguille du Chardonnet Jugo zahodni couloir. Od ledenika do vrha couloira je nekje 1000 višincev, sledi še 350 višincev po grebenu do vrha smeri, a ima greben premalo snega. Ta dan smo imeli malo več sreče z vremenom. Gora, ki smo jo izbrali, je bila edina, ki ni bila zavita v oblak.
Sledilo je nekaj dni slabšega vremena in smo se malo vozili po smučišču Grand Montets. Jaz sem za dva dni odšel v Annecy k prijateljem na obisk. Med tem pa je na Midiju zapadlo nekje 30-40 cm novega snega... Ob prvem sončnem vremenu smo že stali v vrsti za prvo gondolo na Midi. Odpravili smo se v Cosmiques Couloir. Vstopili smo z leve strani (gledano dol) in prvih 60m, kjer se običajno abzajla, poabručali. Strmo, nekaj skal, ampak dobr. V nadaljevanju spusta so nas spremljale težke razmere splazenega in pofuranega snega. Pod steno pa uživaški zavoji v aprilskem powdru. Še enkrat na vrh in tokrat po strmi direktni varianti Grand Envers do ledenika Mer de Glace. Res toplo vreme in ves svež pršič se je spremenil v težak moker sneg.
Za nedeljo, na dan odhoda, smo imeli plan abzajl z mostu Midija in smučanje couloirja pod njim, kar je bila tudi moja največja želja... Zato sem se v soboto malo 'šparal' in šel smučat le Vallee Blanche, ostali pa so se zapodili v neke grape na italjanski strani... A vreme v nedeljo spet ni sodelovalo in po nekaj urah čakanja na Midiju smo se odpeljali v dolino in proti domu.