pd-LjMatica.si/Forum: Ta vikend praznik je bil prvotno namenjen nečemu povsem drugmu ... pa se je tko izcimlo, da sm pristala u Paklenici.
Nekaj telefonskih klicev in usoda je bla zapečatena.
S Petrom prispeva u petek zvečer u kamp, neki naših je blo že dol, spijemo en pir al pa dva, mal poklepetamo in se porazgubimo po šotorih. Zjutrej sva mal predolgo spala in okol 11 vstopila v smer.
Razen enega raztežaja smer ni težka. Ima pa res eno sitno mesto, detajl smeri je zlizan kamin, čist pokonc postavljen.
Prejšnji večer sm se še zafrkavala (u usakmu hecu je neki resnice Wink ), da je treba vzet s sabo čelko, pa bivak vrečo, pa gorilnik pa plin, pa...ker se zna zgodit da bova bivakirala. Hvala bogu, da dva mela vsaj eno čelko, ker sva zadnji raztežaj plezala že u temi. Grozn hitr se stemni te dni! Peter je zlezu samo s pomočjo zvezd (ta luna je bla sicer zlo polna, ampak ko jo člouk rabi, je pa nikjer ni UT ), jest pa sm prcaplala na vrh z lučko. Si čestitava za splezano smer, nardiva na hitr še fotko, pol se pa posprauma u zavetrje, ker je pihalo za use vzet. Neki spijeva, mal pojeva in na vrhu je blo res ful lepo. Zvezdnato nebo, dol vidiš lučke s Paga, pa obrise hribov okol, pa tko res fajn. "As kej vesela, da si Brahma zlezla?" me vpraša Peter. "Am, zdej še ne, bom pol vesela, ko bova pri avtu." odgovorim in se ne zavedam, da bi se morala prav takrat veselit, ker bom pol preutrujena za kakršnokol veselje...
Pospraviva štrike, opremo in pot pod noge... Gospa si je zaželela sestopit po eni najbl enostavni poti, da se neb po zajlah vlekla navzdol. Hodiva navzdol po tem skalovju, iščeva prehode med skalnimi bloki, pa mal sem pa tja, iščeva to presneto pot, kje da je ona zdej, greva spet mal gor, ker sva že u enem šavju pristala, pa mal levo, pa mal desno, in po dveh in pol urah ugotoviva, da sva se čist zares zgubila Twisted Evil . Si za nameček strgam hlače na riti, pa še en konc ruzaka strgam, ko sm se vlekla čez tisto šavje. Hja, šavje je pa tud en tok bodičasto kot skale, mislm a sm jest u Arizoni al kva?!? Laughing
Stojiva ob 20.30 na enem vrhu, ki ne veva kateri je, piha za popizdit, imava sam že 2 dcl vode, pa 4 čike, aja pa en sendvič. Jest že pr seb kalkuliram, da bo treba mogoče bivakirat. "A bi midva k'šnga poklicala zdej, mogoče?" Kliče Peter Grilja u kamp, dobiva neke napotke, da se morva na sedlo spustit in bova tm lažje najdla pot. Prou, dejva probat še to. Se spustiva na sedlo in upava, da je to ta pravo sedlo, ker verjetno ni edino. "Rešena sva!" slišm mal naprej Petra ko veselo vzklika. Srce mi je kr poskočilo, ko zagledam markacijo, čist ta pravo markacijo. Še nobene u življenju se nism tok razveselila kot te lepe okrogle rdeče-bele pike na skali. Zdej pa sam slediva markacijam in naju morajo pripeljat v dolino!
Čist v resnici sva pol še dolgooo sestopala. Navsezadnje naletiva tud na zajle (hmm, a ni bil plan izognit se jim Confused ), poti pa kr ni hotl bit konc. Medtem sva valjda spila že vso vodo in ko sm hotla kej rečt, se mi je jezik na nebo zalimu, sline ni blo prou nobene več, od vetra sm mela ustnice razpokane ko šmirgl papir in to un ta grob, pod brado pa vse obdrgnjeno od paščka od čelade, ful dobr Razz
Končno zaslišiva vodo. To pomeni, da sva že blizu podna, pa še pila bova, jupiiii Exclamation
Po šestih urah prlezeva u kamp. Nekaj naših je blo še pokonc, tud oni veseli, da sva se vrnila pred jutrom, odpreva zaslužen pir in si oddahneva.
Dobr je blo
LadyBug
[Martina Kostajnšek]