Nedelo, 05.06.05 - Helena Kocmur: Nekoč so se na Šmarno goro odpravljali le romarji, zdaj ...

Dan, ko se povzpnem na Šmarno goro, je zame najlepši

Nekoč so se na 669 metrov visoko Šmarno goro odpravljali le romarji, zdaj vsi tisti, ki si želijo počitka in druženja v naravi. Goreči ljubitelji se na vrh povzpnejo celo večkrat na dan, največkrat po poteh, ki so skrite očem običajnih pohodnikov.

Na Šmarno goro, priljubljeno romarsko in pohodniško točko Ljubljančanov, vodi menda na desetine poti. Nekatere so manj strme in bolj obljudene, druge napornejše in običajnim sprehajalcem bolj skrite. Najbolj drzni se na vrh odpravijo po alpinistični vertikali, za romantične dušice pa je zagotovo primernejša manj znana sprehajalna pot, ovita okrog Šmarne gore in Grmade (tako imenovana S). Med zagrizenimi šmarnogorci, ki se na hrib odpravljajo vsak dan, smo preverili, kaj je tisto, kar jih vedno znova vleče tja gor.
Ko smo se tistega lepega dopoldneva sredi tedna (čez Peske, ki slovijo kot najpoložnejša pot) namenili na Šmarno goro, smo ves čas srečevali posameznike ali skupine, ki so se vzpenjali na hrib ali vračali z njega. Še najbolj smo zavidali tistim, ki so lahkotno poskakovali po klancu navzdol, medtem ko smo sami grizli v kolena in sopihali v strmino tik pod vrhom. A ves trud je bil poplačan na cilju, kjer se je soncu pridno nastavljala lepa množica obiskovalcev.

»Dopoldne pridejo največkrat študentje, mladi starši in zlasti mlajši upokojenci. Ti zadnji so najbolj zagrizeni, saj so tu skoraj vsak dan. Tisti, ki so zaposleni, pridejo običajno popoldne, po službi. Največ obiska je spomladi in jeseni, tudi pozimi je kar veliko obiskovalcev, najmanj pa poleti, ko so dopusti. Največja ovira je v resnici slabo vreme. Dež ali sneg ne ustavita le najbolj zagnanih, če je lepo vreme, pridejo vsi,« je v senčnem zavetju pod košato lipo razložil Miha Ledinek, znani šmarnogorski gostilničar, ki je poleg tega še lokalni vodnik in zvonar. Nekoč je bil Miha eden štirih prebivalcev vrha Šmarne gore. Tja se je preselil pred tremi desetletji, s soprogo in takrat dveletno hčerko, ki je čez nekaj let dobila še sestrico.

Poldne ob 11.30

»Prišli smo za leto ali dve, v staro hišo, v kateri ni bilo niti elektrike niti stranišč. Staro mežnarijo, sedanjo staro gostilno, smo potem preuredili in v njej ostali 17 let, dokler se nismo preselili v Tacen. Zdaj hodiva z ženo na Šmarno goro v službo, vsako jutro okrog šeste ure. Običajno ostaneva do mraka, in čeprav delo ni lahko, vam moram povedati, da se z ženo še nikoli nisva z odporom odpravljala v službo,« v smehu pripoveduje Ledinek.

Najtežje je bilo, razlaga, ko sta bili hčerki osnovnošolki. Takrat je bil traktor njihovo edino prevozno sredstvo, tako da sta dekleti največkrat hodili v šolo kar peš. Pozimi, ko je bil sneg, led, je starše skrbelo, ali sta varno prispeli, in so bili dogovorjeni, da sta vedno poklicali, ko sta prišli v šolo in ko sta se odpravili nazaj.

»Oprostite, ampak zdaj moram pa v zvonik,« se malo pred pol dvanajsto spomni Ledinek in še na hitro razloži, da so ob nedeljah, ko je v cerkvi maša, za zvonjenje in pritrkavanje zadolženi okoliški zvonarji, čez teden pa zvoni kar sam, vedno ob pol dvanajstih. Po legendi so namreč Turki pred petsto leti nekajkrat poskusili osvojiti Šmarno goro in ob enem izmed napadov so jih domačini prelisičili z zvonjenjem. Od takrat zvonovi šmarnogorske cerkve za poldne vedno pozvanjajo ob 11.30, Turkom pa vzpetine na obronku Ljubljane nikoli ni uspelo zavzeti.

Sprva romarji, zdaj rekreativci

So pa vrh dolga stoletja osvajali romarji iz okoliških vasi in mest. Še danes, pravi Ledinek, so starejši okoličani čustveno navezani na Šmarno goro, saj so v mladih letih ob nedeljah sem gor prihajali k maši, še raje pa zaradi druženja in zabave. Zdajšnji »romarji« obiskujejo hrib zlasti zaradi ohranjanja zdravja, narave in miru. »Nekateri se pridejo sončit, drugi spočit, tretji pritečejo in si merijo čas, nekateri nas obiščejo zaradi ričeta, jote in kislega mleka, četrti se pozimi sankajo, spet peti hodijo sem zaradi druženja. Kar nekaj trdnih prijateljskih skupin se je oblikovalo na tem vrhu. Tisti, ki pridejo k maši, vsaj 30 jih je vsako nedeljo, ob vsakem vremenu, se usedejo sem, pod streho, in celo dopoldne prepevajo. Ena skupina se dobiva vsak dan zgodaj zjutraj, druga pozno popoldne. Ob večjih verskih praznikih nas še vedno obišče več sto vernikov,« razlaga Ledinek.

Čeprav uradna organizacija, ki bi podeljevala priznanja za pogosto obiskovanje Šmarne gore, ne obstaja, se je med stalnimi pohodniki sčasoma uveljavilo zagrizeno tekmovanje – kdo se bo večkrat na dan povzpel na hrib, kdo bo za pot porabil najmanj časa ali se v knjigo obiskovalcev vpisal največkrat na leto. »Tistile Marko tamle, na primer, pride dvakrat na dan, Boris, ki sedi v senci, prihaja redno vsak dan. Vsake toliko časa pa se komu "utrga". Kot najbolj zagnan še vedno slovi neki Stojan, ki se je leta 2000 za stavo na Šmarno goro povzpel natanko 2000-krat, pet- ali šestkrat na dan. No, ja, vsaj tolikokrat se je vpisal v knjigo,« pravi Ledinek.

Prvi pohodnik France Prešeren

Pohodniški turizem na Šmarno goro se je menda začel s Francetom Prešernom, ki je na hribu pogosto obiskal svojega strica župnika Jakoba, med ogledom gotske cerkve, v kateri se bohotijo freske Matjaža Langusa, razlaga Ledinek, tokrat v vlogi vodnika.

»Matjaž Langus je bil izbran za poslikavo velikega in malega oltarja in kupole. Narisal je Marijino vnebovzetje, za orglami pa je, kot je bilo takrat v navadi, upodobil ljudi tistega časa. Med njimi je naslikal Aljaževe z Zavrha z malim Jakcem in Franceta Prešerna s Primičevo Julijo. Čeprav nekateri temu oporekajo, sem prepričan, da je Prešernov portret na cerkveni kupoli edini, ki je nastal za časa pesnikovega življenja,« zagotavlja Ledinek. Tako naj bi bil France Prešeren nekako prvi pravi pohodnik, ki na Šmarno goro ni prihajal zaradi verskega romanja. Sprva so se namreč na hrib vzpenjali zgolj romarji, dokler se v začetku 19. stoletja ni začelo množičnejše izletništvo in planinstvo. Prvo vpisno knjigo pohodnikov so na Šmarni gori uvedli 1. januarja 1895 in tega leta se je vanjo vpisalo 1425 obiskovalcev. Zdaj se na Šmarno goro povzpne vsaj 300 tisoč ljudi na leto in le redki so med njimi, ki svojih skritih želja ne zaupajo svetemu Antonu, puščavniku in zavetniku ljudi v stiski.

Zvonček, postavljen ob pušico svetega Antona z napisom »Prosi svet" Anton, v stiski naš patron, da bi prošnje mile v sili naši se izpolnile«, pozvanja skoraj brez prestanka. »Moram reči, da me Anton še nikoli ni razočaral. Kaj pa vem – zvonimo ob vseh pomembnih dogodkih, ko se nam rodijo otroci in vnuki. In doslej je šlo še vse po sreči,« zatrjuje Ledinek.

Na Šmarni gori sem srečna!

Med tistimi, ki vsak dan zvonijo na Šmarni gori, je Anica Zemljič, Ljubljančanka, ki bo decembra dopolnila 69 let. Zagorelo, vitalno in energično gospo smo zmotili na spodnji ploščadi pod cerkvijo med lovljenjem sončnih žarkov in klepetom s skupino prijateljev. Na Šmarno goro je začela redneje hoditi pred devetimi leti, ko je po moževi smrti ostala sama.

»Sprva sem bila čisto na tleh, potem pa sem premagala stisko in začela hoditi v naravo, v hribe in v družbo. Prepričana sem, da največ starejših ljudi trpi zaradi osamljenosti, pa si ne upajo iti v družbo in ostajajo med štirimi stenami. Prijateljem, ki so ostali sami, sem velikokrat predlagala, naj gredo v hribe ali vsaj v Mostec, na Rožnik, na Golovec in čim več v družbo, pa si nekateri kar ne upajo,« pravi Anica, ki je članica vsaj šestih društev – planinskega, avto-moto zveze, društva nekadilcev, kluba prijateljev, pa še na izlete hodi in plese.
»Vsako soboto in nedeljo grem na ples, na Rudnik, kjer se srečujemo predvsem upokojenci. V tem neizmerno uživam, še vedno imam veliko energije, rada pripravljam zabave in tam, kjer je naša družba, je vedno veselo,« pravi Anica.

Na Šmarno goro se odpravi vsak dan, če je le v Ljubljani. Poleti je namreč rada na morju. Zgodaj zjutraj pospravi stanovanje, potem pa razbremenjena odkoraka na hrib, kjer z znanci preživi tri ali štiri ure. »Zame je lep tisti dan, ko sem na Šmarni gori. Uživam na poti, v ptičjem petju, v dobri družbi. Tu sem srečna, zato se vračam vsak dan, tudi kadar je slabo vreme. No, če le niso prehudi nalivi,« se pohvali. Pozimi, ko zapade sneg, se povzpne z derezami, se usede v zavetrje in lovi redke sončne žarke. Takrat je prelepo, pravi. Rada se sonči, saj neizmerno uživa na soncu, še bolj pa jo veseli dobra šmarnogorska družba. Smeha je namreč na gori vedno veliko.

»Od pokojnega moža sem podedovala zemljo, pa staro in novo hišo, ki še ni bila dograjena. Ko sem nekega dne fantom tule potarnala, da mi je vse to samo v breme, so rekli, veš kaj, vsakemu daj eno njivo in sploh ne veš, kako se boš čudovito počutila. Na ta račun smo se še pol leta šalili in smejali,« se smeji Anica, ki še vedno brez težav premaguje šmarnogorsko strmino. Kadar je dobro razpoložena, potrebuje od vznožja do vrha 35 minut. Zgodilo se je že, da se je povzpela v 20 minutah, ko se je morala vrniti po nekaj pozabljenega.
Med hojo tako zelo uživa, da sploh ne čuti napora. Na goro se je odpravila tudi takrat, ko je zaradi poškodbe kolena le s težavo hodila. »Ko sem šla gor prvič po poškodbi, sem za vzpon potrebovala polno uro, in ko sem prispela, so mi vsi ploskali. Res sem bila izmučena, ampak se nisem dala. Rešuje me to, da imam ogromno volje in energije. Če ne gre z lahkoto, se je treba pač pomujati,« je prepričana Anica, ki lahko pleše tri dni skupaj, ne da bi se utrudila. Kljub vsemu se pozna, da je starost naredila svoje. »Včasih sem bila lahkotna kot ptič, zdaj pa gre že malo težje,« na koncu potarna, bolj za šalo kot zares.

Trdne prijateljske vezi

Še večkrat kot Anica je na Šmarni gori S. M., gradbeni inženir, ki je, kot nam je zaupal, že srečal Abrahama. S. M. – izdal nam je le začetnice, s katerimi se vpisuje v knjigo pohodnikov – je med najbolj gorečimi ljubitelji Šmarne gore, saj nanjo redno zahaja že tri desetletja in si brez tega sploh ne zna več predstavljati življenja. Do leta 1988 se je povzpel enkrat na dan, zadnjih 17 let pa se na vrh odpravi kar trikrat zapored, največkrat popoldne, po službi. Zgodi se torej, da gre na Šmarno goro več kot tisočkrat na leto, njegov osebni rekord pa je 1441 vzponov. Včasih, v najbolj zagretih časih, je na hrib priplezal tudi pet- ali šestkrat na dan, enkrat je nanizal rekordnih 12 vzponov. Vse to z lahkoto.
V povprečju prehodi pot od vznožja do vrha v 25 minutah, včasih malo prej, drugič malo pozneje, odvisno od volje. Običajno krene od doma popoldne, opravi brez premora tri vzpone in se šele po tretjem za uro ali dve usede na vrhu s prijatelji. Čeprav v resnici nikoli ni bil ustanovljen kakšen klub ljubiteljev Šmarne gore, so se okrog tega hriba vedno spletale trdne prijateljske vezi.
»Z vsemi, ki redno zahajajo sem, se dobro poznam, nekateri so postali moji dobri prijatelji, tako da si sploh ne znam več predstavljati vsakdanjika brez tega hriba in ljudi, ki jih na njem srečujem. Če kdo kdaj manjka, nas kar skrbi, saj običajno vnaprej napovemo, da nas prihodnji dan ali dlje časa ne bo, zaradi dopusta, na primer,« razlaga S. M.

Pozimi z derezami!

»Šmarna gora mi je prišla v kri in ne znam si več predstavljati dneva, da se ne bi povzpel nanjo,« pravi zagrizeni hribolazec. »To je moja druga služba, pri kateri me ne ustavijo še tako slabo vreme, dež, sneg ali led. Pozimi si nataknem dereze in vedno uporabljam palice, saj vzpon na Šmarno goro niti ni tako nedolžen, kot je morda videti. Zlasti tvegan je lahko v vročih dneh, sploh za ljudi, ki imajo slabšo telesno kondicijo in morda kakšen kilogram preveč. Če vidim koga preveč sopihati, mu predlagam, naj se vendarle spočije, žal pa mojega nasveta ne upoštevajo vedno,« razlaga S. M. Kar zmrazi ga, pravi, ko vidi »korajžneže«, ki se podajo pozimi po poledeneli skalovini v kakšnih zlizanih supergah in po možnosti še z majhnim otrokom v nahrbtniku. V dežju, snegu ali ledu si je treba natakniti dereze, drugače utegne biti zlasti pri spustu zelo nevarno. S. M. je bil priča marsikateremu kompliciranemu zlomu in zgodilo se je že, da sta morala z Miho Ledinkom z nosili do Sedla odnesti gospo, ki je na vrhu omagala zaradi vročinske kapi. Nekaj ljudi je ravno zaradi srčne kapi na gori izdihnilo.

»Pod vznožjem je Šmarna gora videti dokaj nedolžna, pa vendar jo je treba resno vzeti,« svetuje S. M. Sam se tja še raje kot ob lepem vremenu odpravi po dežju, ali če sneži. Takrat je najbolj samotna in neobljudena. »Najlepše je, kadar med dežjem posije sonce. Takrat vidiš kar dve mavrici. Ali pa, ko je v kotlini megleno, ti pa s sončnega vrha opazuješ morje megle pod seboj. Pa zvečer, ob sončnem zahodu …« Še najmanjkrat gre na Šmarno goro ob koncih tedna, če že, se odpravi čez Zatreb ali po Partizanski poti, ker sta obe smeri bolj strmi in prenaporni za običajne hribolazce. Teh pa je iz leta v leto več. »Sprva so se mi prijatelji in kolegi smejali, češ kaj neki vidiš na tej Šmarni gori. Zdaj jih čedalje več hodi sem gor,« pravi S. M. Prepričan je, da delujejo redni vzponi na hrib preventivno, saj nima nikoli angine ali gripe. Med drugim mu pomagajo tudi zdravilne zeli, iz katerih si pozimi kuha čaj – bezeg, lipa, pljučnik, materina dušica, koprive. In vse to rastlinje je mogoče nabrati na Šmarni gori.

Besedilo in fotografije Helena Kocmur