Delo, 10.08.05 - Za Tomaža Humarja šesta noč v ledeni pasti
Za Tomaža Humarja šesta noč v ledeni pasti
Danes bo odločilni dan
Prvi poskus reševanja neuspešen zaradi megle – Stipe Božič je prepričan, da lahko Tomaž zdrži vsaj še od tri do štiri dni
Bazni tabor pod južno steno Nange Parbata – Prvi poskus pakistanske vojske, da bi iz ledenega objema Gole gore rešili Tomaža Humarja, ni bil uspešen. Zaradi oblaka, ki je prekrival le del stene, so akcijo ustavili in jo bodo nadaljevali danes. Tako je moral na višini 6020 metrov, na kvadratni meter veliki polici, prebiti že šesto noč. Že včeraj zjutraj je trem članom odprave sporočil v bazni tabor: »Če bo še naprej takšno vreme, prav dolgo ne bom zdržal. To ni bivak, teče po meni, vse zmrzuje na meni.« Ta noč je bila jasna – in če bo tudi jutro takšno (lokalni čas je tri ure naprej), bodo trije pakistanski helikopterji že ob petih zjutraj v baznem taboru.
Od naše posebne poročevalke
Po dogovoru med slovenskimi in pakistanskimi oblastmi naj bi trije helikopterji pakistanske vojske – dve lami, primerni za reševanje v steni, in helikopter za prevoz goriva – v bazni tabor prileteli takoj, ko bo to dopuščalo vreme. Čeprav se je nebo nad goro odpiralo, je bil del stene še vedno v meglicah.
Šest članov posadke je imelo dobro uro časa za vse informacije. Ogledali so si fotografije stene, ki jih je Humarjev soplezalec Aleš Koželj posnel pred dvema dnevoma iz helikopterja, in presodili: »Reševanje bo težko, a je mogoče.« Potem so pripravili vrvi in uteži, zanimala jih, kakšna je okoli Tomaža temperatura podnevi in ponoči (od –5 do –7 stopinj Celzija), v kakšna oblačila je oblečen (rdeče barve), če lahko s čim maha (lahko, rdeča je tudi bivak vreča), ali govori angleško (dobro), ali je dovolj pri moči, da se sam pripne (da), in ali ima vponke (da). Nato so uskladili frekvence. Uspelo jim je in Tomaž je lahko komuniciral s piloti.
Oba helikopterja sta z vrvjo, na katero so navezali desetkilogramsko utež, da bi lahko vrv ujel, poletela proti Goli gori. A že, ko sta nabirala višino, se je z Messnerjeve smeri proti Humarjevi lokaciji čedalje bolj gostil oblak. Izmenično sta se večkrat približala steni, dosegla njegovo višino, a sta se zaradi slabe vidljivosti odločila odnehati.
Reševanje bodo nadaljevali danes, ko je napovedano jasno vreme. Ekipa iz baznega tabora mora pilota o vremenskih razmerah obvestiti že o pol petih zjutraj, in če bo kazalo dobro, bodo vsi trije helikopterji ob petih zjutraj po lokalnem času že pripravljeni na ponovni poskus reševanja slovenskega alpinista.
Maja Roš
»Tomaž bo zdržal«
Ljubljana– Stipe Božič, član odprave, najboljši hrvaški alpinist in Humarjev dobri prijatelj, je prepričan, da v takšnem stanju Tomaž lahko zdrži vsaj še od tri do štiri dni: »Pripravljen je bil na vsaj sedemdnevni vzpon, na višji višini. Pogovarjal sem se tudi s pakistanskim pilotom in zagotovil mi je, da bodo storili vse, da ga rešijo. To je namreč zelo težko delo. Reševanje ne bi smelo trajati več kakor 15 minut, sicer mora priti nova ekipa, saj helikopter ne more tako dolgo lebdeti – do njega pa potrebujejo približno pet minut.«
Da je Tomažu ostalo še nekaj rezerve, sklepa po njegovem glasu tudi dr. Bojan Knap. »Tudi če ga rešijo, je vprašanje, kaj bo z njegovimi rokami in nogami zaradi hudih ozeblin. Telo je izčrpano tudi zaradi samega vzpona.«
»Dobro je, da so danes vzpostavili komunikacijsko zvezo – Tomaž je lahko usmerjal helikopter – pri oglednem poletu je še ni bilo. Tako lahko jutri prihranijo veliko časa – to bo izjemno pomemben in odločilen dan,« je dejal vodja slovenskega kriznega štaba Viki Grošelj.
Prepričanje, da jim bo uspelo vreči hrano, je po njegovem mnenju iluzija – če bi jim to uspelo, bi ga lahko tudi potegnili ven. »Največja energetska hrana, ki jo zdaj lahko zaužije, je dejstvo, da sta tam prava helikopterja,« pravi Grošelj. Največjo prednost pa vidi v tem, da Humar ni poškodovan. Če bi bil, bi bila zgodba popolnoma drugačna.
Maja Hitij