Več, 16.06.06 - Boštjan Fon: V poklicu se ni zaplezal, njegov hobi pa je ena sama velika plezalna stena
Več - Petek, 16. junija 2006
NEVIDNI ČLOVEK
Darko Truden, mojster zaščite
Dobrodušni Tržičan iz Kovorja ve vse o zaščiti na delovnem mestu, o tem, kaj in kako varuje delavca pred nezgodo. Gumijasti škornji in rokavice niso šminka, čeprav so časi robustne in neudobne navlake nepreklicno mimo, pravi Darko. V poklicu se ni zaplezal, njegov hobi pa je ena sama velika plezalna stena.
Če bi sklepali po priimku, bi bil
Darko Truden lahko ves čas zaspanih oči in počasnih rok, da o meglenih mislih sploh ne govorimo. Toda 53-letni Tržičan, ki živi v Kovorju, ima nadvse strumen korak, njegove misli pa so polne iskrivih domislic. Skorajda bi ga lahko prekrstili v Darka Dobrovoljca!
No, če beseda nanese na delo, ki ga opravlja, in strokovnost, ki jo ponudi zraven, je smeha na obrazu očeta dveh otrok kaj kmalu konec. »Večji del poslovne poti se ukvarjam z zaščitnimi sredstvi in medtem sem se veliko naučil,« pravi, ko se ozira na minula leta. Če se ne bi hotel naučiti skoraj vsega o tistem, kar je ponujal, bi bil čisto navaden komercialist, ki skače sem in tja od podjetja do podjetja s parom gumijastih škornjev pod pazduho in delovnimi rokavicami v žepu, morda bi imel za vzorec v kovčku še dolge spodnjice za zimske razmere delavcev na cesti.
Vendar ni tako, kajti Darko se je sam začel izpopolnjevati na področju zaščitnih sredstev, čeprav se je moral kot mladi kader nekaj časa ubadati tudi s tržiško mladinsko politiko kot pravi profesionalni funkcionar. Toda kaj hitro jo je pobrisal v podjetje, kjer je delal prej. »Vrnil sem se v Trio Tržič in delal v nabavi. Pozneje je podjetje doživelo podobno usodo kot večina tržiških firm in odločil sem se, da bom moral, čeprav nerad, storiti še kakšen pogumen korak v življenju. Pa sem ga – podal sem se na področje, za katerega sem vedel, da bom lahko porabil vse svoje znanje, na področje osebnih zaščitnih sredstev. Danes sem zelo zadovoljen, da mi je ob pomoči družine uspelo najti nove izzive.«
Darko pozna zahteve delavcev po zaščiti v skoraj vseh slovenskih poklicih. Vsak kos opreme natančno preuči in poskuša najti o njem čim več podatkov. »Nikoli se nisem spuščal na nizko raven in zato sem ob delu po terenu preučeval različne standarde za zaščitno opremo. Vsak izdelek mora imeti certifikat, s katerim proizvajalec med drugim jamči, da je bil testiran. Brez tega zaščitnega sredstva niti ne pogledam.«
Na drugi strani pa poleg funkcionalnosti, ki jo zagotavlja tako sredstvo, Darko zagovarja tudi modni vpliv. Pravi, da zdaj ni vseeno, kakšno barvo ali obliko ima izdelek. »Časi robustne varovalne opreme, ki so nam jo natikali pred desetletjem, so mimo. Prišli so novi materiali in oblika je zato lahko zelo privlačna. Zakaj pa ne? To me je začelo zanimati in nekaj časa posvetim tudi modnim smernicam na mojem področju.«
Kadar se ne bode s standardi ali študira vpliva Dolce & Gabbane na zaščitna sredstva, Darko Truden stoji pod steno. Na glavo mu včasih pade nekaj belega prahu, ki ga imajo na prstih tisti nad njim. Druga ljubezen neutrudnega Darka je namreč športno plezanje, kamor ga je začelo vleči, ko sta mlade s tem športom v Tržiču in okolici okužila znan gorski reševalec dr. Iztok Tomazin in pokojni Borut Bergant.
»S plezanjem se kot mlad nisem ukvarjal, raje sem plaval in tekel. Šele pozneje sem začel hoditi po planinah, toda otroci so začeli siliti na umetno steno in stopil sem za njimi.« Njegova hči Saša je nekdanja mladinska evropska prvakinja, tudi sin Žiga se spozna na oprimke. Nečak Tomaž Valjavec je nekdanji mladinski svetovni prvak, tudi sorodnik, Matej Sova, je večkratni državni prvak. Ko je začel delati v klubu, v katerega so ga zvabili mlajši, se je moral poizkusiti v plezanju.
Najprej je šel v steno plezališča Završnica, potem pa so ga navezali na vrv in napodili v svetovno znani Osp. Za končni vtis se je na umetni steni pomeril v hitrostnem plezanju z alpinistom Tomažem Humarjem in ... »Plačal pečenega jagenjčka, ker sem izgubil za en oprimek. Za pijačo pa nisem dal, kajti mi športniki ne pijemo alkohola,« je povedal in za trenutek pomolčal. Nato je razložil osebni motiv za delo v plezalnem odseku tržiškega planinskega društva: »Ni velike filozofije. V vseh teh letih smo spravili z ulice v šport skoraj dvesto mladih, ki so dosegali osebne uspehe, pa naj si bodo potrjeni s kolajnami ali le z zadovoljstvom. In ko sem jih gledal tako utrujene, a veselih obrazov, sem bil najbolj srečen človek pod soncem.«
Nikoli ne bo zagovarjal mladih, ki pravijo, da jim je dolgčas in zato posedajo ob šankih, čeprav sicer bolj potiho razmišlja in razume, da je včasih nujno tudi kaj takega. Toda še vedno je trdno prepričan o delu in samodisciplini ljudi, katerih idej okolica včasih ne razume.
»Vedno sem rad med tistimi, ki imajo nore ideje, a se jih po razmisleku da uresničiti. Plezalci so taki ljudje.« Član odbora, ki pripravlja novembrsko tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju, nikoli nikogar ne podi od sebe, saj dobro ve, da je v življenju tako kot v vertikalni steni z nekaj oprimki: slabi se hitro izločijo sami.
Boštjan Fon