Delo Plus50 - Gorazd Suhadolnik: Malo predrzen je treba biti in seveda imeti veliko sreče, ...
Bo on goro smrti ali ona njega?

Smučanje je onkraj njegovega spomina, nosi ga v genih. Bil je prvi na svetu, ki je v enem zamahu presmučal z vrha najvišje gore sveta.
Drvel je z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. Poleti gre spet v Himalajo, prihodnje leto pa ga čaka obračun s K2, goro smrti. Še nihče ni smučal z njenega vrha. Davo Karničar, svetovna legenda alpinističnega smučanja, nosi okoli vratu “či”, tradicionalni tibetanski obesek, podoben kot tisti, od katerega se ne loči Reinhold Messner, le, da je Davov povsem bel. “Tako nosim sneg s sabo,” pravi.

Kako vam gre, tam gor na Jezerskem?
Nič novega. Jezersko ostaja ogromna priložnost, narava daje nekaj čudovitega, sicer pa je, kot bi se drug drugega bali. Veliko se govori o povezovanju, vendar vselej s figo v žepu, vsak bi se povezoval, a le tako, da bi od drugega imel korist, ne pa, da bi se povezoval tako, kot to delajo tam, kjer so uspešni. Zdajšnji župan je tudi sam eksistenčno odvisen od kraja, ima zavezo, da preživi od svojega hostla na Jezerskem in to je dobro. Sicer pa je težko narediti kakšen premik, ker nas je premalo, kapitala ni prav veliko, moment, v katerem ta država funkcionira, pa je strašansko spotakljiv. V Avstroogrski so na Jezerskem za dvanajst naslovnikov poleg telegrafskega odprli še poštni urad, zgolj zato, da so pokrili tudi tako oddaljeno enoto. Zdaj na Jezerskem država, če že komu, pomaga bankam. Banka je tako umaknila pri nas še edini obstoječi avtomat, ker ni bil dovolj dobičkonosen. Tudi pošto so umaknili, ker je z njo domnevno prevelik strošek. Kako boš torej gradil turizem, če gost niti do bankomata ne more priti?

Zgolj od gornikov in alpinistov pa ni mogoče preživeti?
Če bi ljudem začeli ponujati dostojne programe, bi šlo. A je preveč varovanih planinskih poti, izraza socializma, ko so degradirali gorništvo in hribe, saj je moralo biti vse dostopno vsem.

Zakaj je to slabo?
Ker lokalni živelj nima možnosti, da bi delno pokrival svojo eksistenco z vodništvom, da vodi ljudi na vrhove in nazaj. Za razcvet vodništva v Sloveniji nimamo premajhnih hribov, napačna sta mentaliteta – češ, le zakaj bi plačal za hojo po hribih? – in nadelanost poti, ki so jih naredili za enake med enakimi.

Kako kaže vašemu Gorniškemu centru?
Nekako je v pat poziciji in še kar nekaj časa bo potrebnega, da bo stvar shodila. Osnovna nerodnost je povsem lokalnega značaja. Ko sva se z ženo odločila, da greva v ta velik špas, je bilo tudi zagotovljeno, da bo sprejet prostorski akt. Potem je prišlo do menjave lokalne oblasti, novi so prišli na vlado in se ves njihov mandat ni nič zgodilo, zdaj je že tretji župan, ki bo mogoče le sprejel predvideni prostorski akt. Imamo vsa potrebna soglasja, le v prostor nismo vrisani - jaz sem lahko tam gor v irharcah in gremo zjutraj na turo, se nekaj skupaj naučimo, zvečer pa žena postreže žgance, ne morem pa kandidirati za nobena sredstva, s katerimi bi začel izvajanje vsebin. Veliko birokratskih težav zaradi okoljskih predpisov, skratka dobrodošli v deželi, kjer se jemlje davek, še preden zaslužiš.

Še vedno ostajate pri osnovnem konceptu gorniškega centra?
Najina osnovna želja je izvajati na okolje vezane programe za deset do petnajst ljudi na enkrat, da te ljudi nahraniva in prenočiva. Pri nas je sicer tudi res lepa sprehajalna točka, vendar se želimo tej publiki odreči, ker tega potem ne bi več mogli družinsko obvladati in bi postali navadna gostilna. Zelo pa mi je všeč, ker je v bližini proga za tek na smučeh. Letos in prihodnje leto se zagotovo še ne bo zgodilo nič konkretnega, saj bom preveč manjkal. Pripravljali sicer bomo, z dejavnostmi pa še ne bomo mogli začeti.

Kako ste doživeli nedavni potres v Nepalu, imate kakšne informacije o Everestu?
Razen splošnih nič posebnega. Nekaj ljudi, ki jih tam poznamo, jo je dobro odneslo, nihče ni poškodovan. Pri taki katastrofi se lahko počutiš le nemočnega, saj ni jasno, kaj in kako lahko res pomaga. Obenem se hitro zaveš strašanskega uboštva nas Zemljanov. Tisti, ki živijo v dobro grajenih hišah, ki imajo nekako vsega dovolj, jo bolje odnesejo, tisti z roba preživetja pa najbolj nasrkajo. In si rečeš: Na tem svetu čiste, prave pravice pač ni.

Kje ste letos preživeli dvajseto obletnico dne, ko sta z bratom Drejcem smučala z osemtisočaka Annapurna?
Na Norveškem, zaradi načrtovanega projekta sem obiskal podjetje, ki izdeluje vrhunsko športno perilo. Šli smo družinsko, obenem še v hribe, na tekaške smuči, spomnil sem se, da je minilo že dvajset let, da nisem več najmlajši, čeprav se seveda počutim povsem drugače.
Z Anapurne mi je ostalo zadovoljstvo, da se je nalogo dalo opraviti na povsem dostojen način. Zaradi tvegane kombinacije osemtisočaka in smučanja, je bilo veliko neznank. Z Drejcem sva bila negotova – kaj, če pride zaradi višine do napake, kaj, če med smučanjem dobim signal prepozno in se ne odzovem pravočasno? Pri smučanju pač drsiš, četudi le počasi abručaš, nimaš fiksne točke, kot jo imaš pri plezanju s cepini.
Druga stvar je bila biti z bratom v nevarni situaciji. Ko gre nekaj na tesno … sam recimo prepelješ in potem gledaš brata, ki mora tudi prepeljati ta del – seveda mu je uspelo - vseeno pa je precej močan strah.
Sicer je bilo vzdušje na odpravi zelo dobro, a velika smola za Drejca, ki je izgubil veliko prstov in zadovoljstvo, da sva se pridružila generacijam, ki smo za Slovenijo skupaj osvojili vseh 14 osemtisočakov.

Je bila Annapurna že začetek priprav na smučanje z Everesta?
Ne, o tem sem začel razmišljati pozneje, ko sem si po le enem presmučanem osemtisočaku in pravzaprav s precej omejenim znanjem o Himalaji, kar naenkrat drznil začeti sanjati o Everestu. Želja je kar eksplodirala. Prav skozi tisto izkušnjo vidim, da predrznosti mladim sploh ne smemo zameriti oziroma jo moramo biti sami sposobni udejanjati, če hočemo kaj narediti. Malo predrzen je treba biti in seveda imeti pri tem veliko sreče.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu po petnajstih letih od smučanja z Everesta?
Povsem prva stvar mogoče odhod proti vrhu gore ob desetih zvečer. Moj soplezalec Franc Oderlap je imel že od začetka neke težave, mislim, da s svetilko. V baznem taboru je zbolel in za sabo je imel pol manj aklimatizacije od mene. Ocenil sem, da ne bo mogel priti do vrha in se bo obrnil. Dosežem Južni vrh, čakam na jutranji svit, da bi lažje splezal vršni greben in kar na enkrat se pojavi Franc. On je imel res neverjetno sposobnost prilagajanja na višino.
Večkrat se spomnim tudi Hillaryjeve stopnje, ki je velik problem za plezalce, spomladi so jo navajeni gledati kopno in v najboljšem primeru jo zagledaš šele z Južnega vrha. Vendar se je sneg držal na njej po vsej višini, to pa je pomenilo, da bo po njej mogoče odsmučati. Bremenil me je ta etični odnos, da odsmučam celotno smer z Everesta, da ne snamem smuči. In imeli smo res srečo, brezvetrje, nobenega posebnega mraza, s strani razmer je bilo podarjeno.

Se vam ljudje zaradi tega podviga po petnajstih letih še javljajo?
Nekako kot neka stalna referenca ostaja, mogoče pa pogrešam, da bi nekdo rekel, jaz tudi želim to narediti.

Zakaj ni vsaj nekega zanimanja?
Zdi se mi, da gre alpinistično smučanje malo navzdol. Ogromno je freeriderjev, pri katerih pa so cone neugodja, vztrajanja na odpravi, občutkov slabosti in bruhanja, preden prideš dovolj visoko, da sploh lahko smučaš – očitno malo preveč. Čeprav verjamem, da se bo spet dogajalo, saj je mlada generacija teh smučarjev tako velika, da bodo nekateri zagotovo začeli sistematično osvajati tudi osemtisočake.

Prave ponovitve vašega smučarskega spusta z Everesta pa vseeno še ni na vidiku?
Šport je tako obremenjen z rezultati, da malokoga žene izkušnja pustolovščine in ko je ena stvar narejena, jermen pade dol in ni več pravega zanimanja. Priznam, da sem tudi sam rezultatsko zaslepljen, čeprav vedno izpostavljam, da morata biti tudi pustolovščina in doživetje. Če bi zdajle nekdo odsmučal s K2, bi šel k njemu in mu malo tudi z olajšanjem čestital, potem pa se sam te odprave sploh ne bi lotil.

K2 je skrajno tvegana preizkušnja, na njo se pripravljate že dolgo, že pred leti ste imeli zbrano ekipo.
Da, potem pa je pred petimi leti na Manasluju tragično preminil Franc Oderlap in po tem me je postalo zelo strah že, ko sem le pomislil na katerokoli pot na osemtisočak. Lani sem se odločil, da vse zgradim od začetka, iz temeljev, še samemu sebi pa mi je težko pojasniti, zakaj vse to počnem.

Kakšen je odgovor?
Zato, ker iskreno verjamem, da je to mogoče narediti. Seveda pa se tega ne morem lotiti na stari slavi, na nekih občutkih, ampak postopoma, spet sem začel več trenirati, bistveno več, sistematično delam na smučarski opremi, ki je v zadnjih petnajstih letih zelo napredovala, bistveno boljša in lažja je. Čeprav volnenih rokavic še vedno ne zamenjam za nobene druge.

Kaj vse mora obvladati ekstremni smučar, da si lahko upa smučati s K2, na katerega je že sam vzpon skrajni izziv?
Potrebni so izjemna motivacija, izkušnje, polna predanost, optimalna priprava, najboljša tehnična oprema, motivirana ekipa, finančna podpora in naklonjenost sreče.

S K2 nameravate smučati poleti prihodnje leto. Ste našli zamenjavo za Oderlapa, novo “desno roko”?
V veliko oporo mi je zdravnik Jurij Gorjanc, on zna tudi psihološko plat lepo urediti. Ima tudi srčno željo, da bi splezal to goro.

Letos greste v Himalajo na nov smučarski podvig.
Poleti gremo za šest tednov v Karakorum, smučal bom z Gašerbruma 1, tako dostojnega osemtisočaka, da se je treba krepko potruditi, da ti uspe in si oblizniti vseh deset prstov, ko je za tabo. Neprimerno bi bilo, da bi šel na Gašerbrum in smučal z njega le zato, da se pripravim na K2, moj dolgoletni cilj.

Kje nameravate smučati z vrha, po kateri smeri?
To se bom odločal tam, ko bom videl razmere. Za smučarijo tega pač ne moreš povsem določiti vnaprej, verjetno pa se bom spustil po Japonskem ozebniku, to sta že pred dvajsetimi leti presmučala Iztok Tomazin s smučmi in Marko Čar s snežno desko.
Dovoljenje imamo sicer tudi za Gašerbrum 2, če bi nam jo zagodlo vreme. Cilj letošnje odprave je predvsem preizkusiti sebe, kako delujem na osem tisoč metrih nadmorske višine, ali sem še vedno tak, kot sem bil včasih, preveriti želim tudi smučarsko opremo, večina je takšne, kot jo bom uporabljal tudi naslednje leto, obenem pa bi rad vnaprej organiziral vso logistiko v Pakistanu, spletel z ljudi tako vez, da bom za K2 “gvišn”, da stvari stojijo tako, kot bodo morale. Konec koncev pa bom z Gašerbruma tudi naravnost gledal na K2.

In ga v glavi “krotil” za naslednje leto?
Pomembno mi je, da začutim, iskreno verjamem, da mi bo uspelo. V hribe ni pametno iti le poskusiti, biti moraš občutljiv, da odnehaš, če je kaj narobe, obenem pa prepričan, da ti bo uspelo. Ko smo do punc hodili, je bilo isto, če si si rekel, da greš le poskusiti, si hitro pogorel. To se mi zdi ključno, tudi na sploh v življenju.

Pravite, da je bilo včasih lažje odhajati na odprave.
V času jugoslovanskih odprav so bile skupine, naši fantje so šli na pot s konkretnimi cilji, kateri vrh je treba osvojiti, nekakšna nenapisana odgovornost pa je bila skupinska. Zdaj se je zaradi šibke ekonomske podlage prisiljen izpostaviti zelo ozek team ali pa celo le posameznik. S tem daš sebe na tnalo in to je obremenjujoče.

Ali niso majhne odprave in solo vzponi v alpskem slogu bolj posledica rivalstva med vrhunskimi alpinisti?
Delno, vendar ne gre za to, da alpinisti ne bi mogli sodelovati, preprosto ni več mogoče finančno pokriti odprave z na primer petnajstimi najboljšimi, ki bi šli nekaj osvajati. Pri letošnji odpravi na Gašerbrum, šest nas gre, nam krovna organizacija, Planinska zveza Slovenije, finančno pomaga z zneskom 1009 evrov.

To je težko razumeti: planinstvo in alpinizem sta v Sloveniji zelo priljubljena, podjetja pa v tej množičnosti ne vidijo nobenega tržnega potenciala.
Jaz združujem dva najbolj slovenska športa, planinstvo in smučanje. Logično bi pričakoval, da podjetjem ne bi smelo biti težavno videti dobrih možnosti za oglaševanje svojih izdelkov ali storitev. A za enkrat so se prošnjam za podporo odzvali le Planinska zveza Slovenije, Inštitut Jožef Stefan, Elan, Avtohiša Vrtač in Entersocks Kočevje.

Pokrovitelj vašega smučanja z Everesta je požel veliko poslovno koristne pozornosti.
Že, že, ampak očitno se Slovenci, poslovni svet, zdaj odzivajo drugače. Tudi sam sem zaradi tega nekoliko razočaran. Čeprav razumem, da jih z marketinške plati zanimajo predvsem tisti športi, ki jih je mogoče neposredno medijsko pokrivati. Očitno pa nam niti ne gre za naše, avtentično, bolj smo multi-kulti, da bi le bili takšni, kot so drugje, ne pa, da bi poudarili tisto, kar imamo res svojega.