Zgodba, ki se nikoli ne konča …
Zjutraj sedem za volan in odpeljem hčerin avtomobil na popravilo, ki bi moralo biti že davno izvršeno, a o tem je škoda izgubljati besed. Iz prtljažnika vzamem kolo in prekolesarim nekaj kilometrov do doma.
Žene ni doma, šla je po opravkih. Z odličnim jabolčnim kompotom si zagotovim dovolj tekočine in se odpeljem dobra dva kilometra do izhodišča kratke ture pod sivim nebom v pričakovanju popoldanskega deževja. Stopim v podhod pod železniško progo in prve korake naredim po blatni zemljini, ki preide na pobočje hriba. Ne grem naokoli, temveč prestopim studenček in pričnem strm vzpon po dobro uhojeni stezici. Po nekaj sprememb smeri vzpona stopam preko številnih korenin in dosežem običajno stezico, ki pohodnika popelje brez posebnega napora navkreber. Kljub temu že čutim vročino na hrbtu in naprej hodim z odprtim jopičem. Povzpnem se do počivališča na grebenu, kjer sedem na klop za mizo le zato, da fotoaparat z zamikom naredi fotografijo, nato pa nadaljujem hojo po grebenu občudojoč jesensko naravo. Listje počasi spreminja barvo od zelene proti rumeni in rjavi in številni odtenki bodo v naslednjih dneh še krasili liste, ki počasi zapuščajo veje dreves in bodo kasneje zašelesteli pod nogami pohodnikov. Ne vidim užitnih gobanov niti lisičk, le nekaj golobic in neužitnih gliv ob stezici. Srečam tekačico, ki se vrača. Sledim stezici, ki se vzpenja in spušča. Med drevesi uzrem sosednji hrib, globoko spodaj na severni strani pa je vidno predmestje. Pozdravim starejšega sprehajalca in nato stopam v tišini vrhu naproti. V duplu drevesa na zadnjem pobočju pod vrhom je znamenje. Stopim mimo in prečim pobočje, da stopim na greben ob kolovozu, kjer grem pod daljnovod, da ujamem v objektiv poleg sivine neba še hribovje Pugleda, Molnika in Marječka na eni in hribe nad dolino Besnice na drugi strani. Vrhove gora zakriva gosta oblačnost, a nič ne de, jih bom videl kdaj drugič.
Po kolovozu se vrnem pod vrh in v nekaj korakih sem pri stolpu, na katerega se pozpnem, da si ogledam gozd pod seboj, del mesta in vasi in hribovje do Krima. Več ni videti in ko zaslišim glasove, se spustim s stolpa in pričnem sestop po pobočju srečujoč številne dijake.
Sledi pomembno vprašanje: “Koliko je do vrha?”
“Sto korakov.” odvrnem.
“Se hecate?”
“Ne, ne, saj ste pod njim”, sledi odgovor in stopim navzdol do naslednje skupinice, kjer me pričaka enako vprašanje, na katerega odvrnem: “Le deset minut, a če ste hitre, bo dovolj pet minut.”
Lepo je videti mladino, ki se vzpenja in hiti proti vrhu ter si krajša pot z razgovorom. Nadaljujem svojo pot in glasovi potihnejo v tišini dreves brez piša vetra. Navzdol grem bolj direktno, presekam serpentine stezice in hitro dosežem grapco, kjer teče studenček, od koder je le še sto korakov do nekaj metrov blata in že sem v podhodu in pri kolesu. Vrtim pedala ob reki Ljubljanici, vidim ribiče in osamljenega laboda ter se za trenutek ustavim ob ribniku, kjer se zaslišijo najprej glasovi in nato vidim, da so dijaki z vrha sestopili do ribnika in se bodo peš po makadamu vrnili na svoje izhodišče. Ponovno sem na kolesu in se odpeljem domu naproti.
To je današnja zgodba o poti, ki se nikoli ne konča in je zapisana ob prvih deževnih kapljah...