Lačna sva in ponujata nama pasulj. Previdna sva, dan prej sva ga na Blegošu videla krepko zamokanega. »Če ne bo dober, ga ne bosta plačala,« pove z nasmeškom Dejan. Midva si zastonjkarstva pač ne moreva privoščiti. Saj nisva berača.
Beseda nanese besedo. »Če nama uspe … Baška grapa umira, mladi se izseljujejo. Rada bi, da grapa zaživi, da se koča napolni z obiskom, društvo pa bo z denarjem posodobilo kočo.« Pelje naju skozi gornje nadstropje. »Sobe imajo nove pograde, jogije, tudi nova tla.« O, ti uš, ne uide nama, da oskrbnika nimata svojega WC-ja, zgolj umivalnik in tuš.
Celo pri miss Slovenije ni vse v izgledu; seveda ima pri njima hrana pomembno vlogo. Najprej poskusiva pasulj. Na videz redka reč naju nasiti za dva, pokušanje palačinke morava prestaviti za več kot uro. Kako nasiti šele ta!
Do lani sta oskrbovala Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Ima Dejan tu boljše možnosti za svoje trailaške treninge? »Tu imava krepko manj plače …« Oh, ponovno zavzdihne moj nosač Izi.
Naslednje dopoldne naju nasiti porcija zelenjavne mineštre. Dejan pove, da strokovnjaka za hrano nista, da pa zato kuhata s srcem. Vse nama postane razumljivo! Resnična lepota se iz notranjosti odraža na zunanjosti. Midva jima želiva zmago!
Žirafin Hitri