Gea - Lea Leskovar: »Viseti v zraku je za nas kot stati na tleh«. Za mravljince v nogah, vrtoglavico in strah tam zgoraj ni prostora!
Čistijo stavbe in silose, pritrjujejo, demontirajo, barvajo daljnovode in trame, popravljajo pa vse mogoče. Edina razlika med njimi in čistilci, monterji ter obrtniki je, da oni delajo pod oblaki, potrebni pa so povsod, kamor se ne da priti z dvižnimi ploščadmi. »Čeprav je delo na višini kategorizirano kot tisto nad 1 m nad tlemi, večinoma delamo na precej večjih višinah. Ampak višina je za nas življenjsko okolje, v katerem se moraš počutiti udobno,« pravi jamar, plezalec, fotograf in delavec na višini Stanko Gruden. »Drugače nisi za 'višince',« še doda.
Pa žal to ni edini pogoj. Predvsem mora biti delavec na višini človek za vse – znati mora variti, rezati, pritrjevati, barvati, zidati, čistiti (torej opravljati vsa obrtniška dela), pri tem pa paziti še nase in na ljudi okoli sebe. »Zato sta v ekipi vedno najmanj dva – da si lahko priskočita na pomoč,« pravi Gruden. »To delo spada med dela s povečanim tveganjem, čeprav nesreč med delavci na višini ni veliko, precej več jih je med gradbenimi delavci. Te pogosto vidimo delati v natikačih in brez ustrezne osebne varovalne opreme,« še doda.
Nadzor nad temi rizičnimi deli očitno v Sloveniji še ni zadosten. Sicer mora vsak, ki se želi lotiti tega, opraviti zdravniški pregled, psihofizični test in izobraževanje o varnem delu na višini, a primernost osebe za to delo se pokaže šele na terenu. Morda boste prav zato med delavci na višini našli večinoma izkušene plezalce, jamarje in alpiniste. »Včasih, ko je bilo delo na višini tudi pri nas tako dobro plačano, da si lahko v enem mesecu zaslužil nekaj povprečnih plač (danes le eno, nekoliko nadpovprečno plačo), so si alpinisti v za Himalajo mrtvih mesecih, ko je sezona za 'višince', tako služili denar za odprave, pa tudi kaj 'za zraven'. Danes to v Sloveniji ni več mogoče, to delo je, vsaj zdi se, vedno manj cenjeno,« pove Gruden in doda, da je preko meje marsikaj bolj urejeno – tako plačilo kot tudi inšpekcija. »Delamo po zelo napetih urnikih – delati moramo takrat, ko nas naročnik potrebuje. In ta želi, da je vse opravljeno čim prej, saj s svojo prisotnostjo zmotimo delovni proces. A kljub vsemu mora biti naše delo izjemno dobro načrtovano in določeno. Vsak mora vedeti, kaj je njegovo delo, koliko časa bo kaj trajalo. Tukaj ni prostora za improvizacijo – le tako lahko minimiziramo možnosti za nesrečo,« pojasni Gruden. A vseeno doda, da se na terenu zgodi toliko nepredvidljivih situacij (glede na to, da skoraj nikoli ne delajo na delovišču, ki ga že poznajo), da načrt včasih ni izvedljiv in je improvizacija neizogibna.
Delavcem na višini je nošenje in uporaba vrvi, kombinezonov, čelad, okornih rokavic in delovnega orodja (to, mimogrede, ni prilagojeno za delo na višini) nekaj povsem običajnega. Ampak zakaj je, če si zatisnemo oči pred vrtoglavimi višinami, ki se Grudnu ne zdijo nič ekstremne, potem to delo ekstremno? »Ekstremne so predvsem razmere, v katerih delamo. Višinsko delo ni le delo na višini, ampak je težko fizično delo na višini. Če nisi utrjen, nimaš tam kaj iskati,« pravi.
Pa vseeno vrtam naprej: kaj pa vročina, dež, nevihte, nevarne snovi? »Vse to in še več,« ustreli. Nekatera dela lahko opravljajo v vseh vremenskih razmerah, recimo dela v silosih in drugih zaprtih prostorih, druga so zelo odvisna od vremena. Če preveč piha, predvsem pred nevihto, ali če je vremenska napoved slaba, dela takoj ustavijo. Če je nevihta, je treba takoj na tla. »Pa še to včasih ni 
dovolj hitro. Strela, ki udari v daljnovod na drugi strani trase, lahko ob nesrečnem spletu okoliščin udari v delavca, ki je na trasi, kjer je vreme še lepo,« doda Gruden. Če je neznosna vročina, pa izgovora ni. Še posebej težko je takrat delati v zaprtih prostorih, npr. v silosih, v katerih je lahko zrak na meji sprejemljivega - včasih morajo celo dovajati kisik -, temperature pa se dvignejo v »puščavske višave«. »Seveda včasih delo prilagodimo ekstremnim razmeram, da na primer delamo le zjutraj in zvečer, a pogosto to zaradi časovne stiske ni mogoče.«
Toda, kot pravi Gruden, največja nevarnost niso vremenske razmere, ampak rutina. V vseh dejavnostih je nevarno imeti občutek, da vse nadzoruješ in vse znaš. »Potrebna je zdrava mera strahospoštovanja. Če tega ni, zlahka pride do poškodbe ali celo padca. Že tako ali tako se zgodi,« se zamisli Gruden. In pove, kako si je z rezalnikom prerezal varovalno vrv - če ne bi imel dvojnega varovanja, se danes ne bi pogovarjala.
Pogosto imajo tudi razdražena dihala in kožo, saj delajo tudi z jedko, nevarno, vnetljivo, in če je sreča, le smrdečo umazanijo. »Ko sem nekoč z močnimi čistili čistil neko stavbo, sem naslednje jutro svoj jamarski kombinezon našel popolnoma preluknjan - čeprav sem ga temeljito opra!,« se še spomni Gruden.
Ko visijo, visijo po več ur skupaj. Tekočino imajo s sabo, z njenim odvajanjem pa ne tratijo časa - izkoristijo pač gravitacijo ... Za mravljince v nogah, vrtoglavico, strah, neprevidnost, mehkužnost in lakoto pa tam zgoraj tako ali tako ni prostora.
Po pogovoru zapisala: Anja Leskovar