Sprehod in smučanje po beljaški promenadi.
Na vožnji po avtocesti še enkrat preverimo spletne kamere in ker jasnino kažejo le na drugi strani Karavank, se odpeljemo preko Korenskega sedla v megleni Beljak in po alpski cesti na parkirišče pri Aichingerhutte, ki se koplje v soncu in kjer poravnamo parkirnino ter se preko ceste podamo na snežna pobočja Dobrača.
Stopamo po ratraktirani in solidno zasneženi gorski cesti srečajoč nekaj pohodnikov. Prvi smučarji in sankači kmalu švignejo mimo nas, ko hodimo po poti med vzpetinami in pobočji, kjer pa se že kažejo manjše kopnine. Sonce za nekaj trenutkov zastre meglica, ki jo veter prinese iz Ziljske doline in še polepša poglede na Karavanke in Julijce, katerih najvišji vrhovi so obsijani s sončnimi žarki. Predvsem izstopajo Kepa, Jalovec in Mangart.
Na naši desni se vrste verige avstrijskih vrhov, katerih večina imen niti ne poznamo. Hodimo in hodimo, premagujemo višino, obidemo vrh Zahnernocka, gremo mimo klopce, od koder je že lep pogled na stolp in cerkvico na vrhu Dobrača, a do tja je še lep zalogaj poti.
Spustimo se malce navzdol in nadaljujemo vzpon po zaviti poti med vzpetinami in vrtačami ter pridemo do televizijskega oddajnika z gostiščem, ga obidemo in se povzpnemo na vršnji greben. Prijatelj zastane, midva s hčerjo pa greva po ozkem gebenu do križa in kapelice pod njim z lepim razgledom z 2166 m visokega vrha. Veter hladi in zato ne ostaneva dolgo. Vrneva se do prijatelja in skupaj naredimo še kratek sprehod po sila skromni snežni odeji do cerkvice. Zavetrja skoraj ni, a smo zadovoljni s soncem in kopico planinskih kavk, s katerimi podelimo priboljške iz nahrbtnikov.
Po daljšem odmoru stopimo na smuči in prvi previdni zavoji so hitro za nami in smuči nato drsijo po ratraktirani poti sedaj srečajoč večje število obiskovalcev, kar kaže na pravo promenado. Sem ter tja zasmučamo še ob poti, se spustimo globoko mimo varovalnih ograj ter pričnemo vzpon. Prijatelj pokaže spretnost in moč ter hitro pobegne, hči odpne smuči in odkoraka, jaz pa vztrajam pri prestopanju in tako gremo na vzpetino. Sem najpočasnejši, a nič ne de. Prijatelj in hči me počakata na klopci, kjer se jima pridružim in spočijem, da nato nadaljujemo smučanje. Zapeljemo s poti pod vznožje Zahnernocka, kjer na smuči prilepimo kože in obidemo vzpetino ter se nato povzpnemo na njen razgledni vrh. Žal okoli zavetišča veje veter in zato ne odstanemo dolgo, le toliko, da predahnemo, se okrepčamo in pripravimo na smučanje, ki je sedaj prava poezija. Lepi zavoji po pobočju navzdol, kratek vzpon in ponovno navzdol, prečimo pobočja, ujamemo še nekaj pršiča in že smo ponovno na ratraktirani poti, kjer je pobočje pod njo skromno založeno s snegom in zato odmučamo zadnji del po poti.
Vrnemo se do parkirišča, pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo skozi oblačno odejo v dolino ter se preko Korenskega sedla vrnemo v domovino.