Slovenske novice - Biba Krstič: Slaparjevi gredo radi v gore, zato jim ata Matej čevlje, ki se držijo navkrebrnih strmin, naredi kar sam.
Ko odvisnika od strmin in skal nad dolinami, ki gre v hrib vsak dan, prehiti mlado dekle, jo najprej pogleda 
v... čevlje! Kam pa drugam? Najbolj ga namreč zanima, kaj, za hudiča, ima dekletce na stopalih, da jo tako besno nese v hrib. Ko potem izve, da so hribovski šolni narejeni pri nas, v podalpski deželici, v vasici, ki se skriva pod Karavankami, se človek glasno vpraša, zakaj z velikimi črkami kričeče barve tega ne piše na čevlju. Če te prehiteva mladež v taki obutvi, mora biti ta res odlična.
Rdeča prvorojenca
Pred četrt stoletja je Matej Slapar čevljarsko obrt pilil v razvojnem oddelku tržiškega Peka. Utrnila se mu je pogumna zamisel, da bi se s svojim znanjem in ročnimi spretnostmi podal na samostojno pot. Nekaj časa se je posvetil razvoju podplatov za športno in pohodno obutev čevljarskih gigantov. »Iz veselja do rokodelstva in z znanjem, ki sem ga imel, sem se odločil za izdelavo čevlja. Takega, ki bi ga imel le zase. Radovednost me je gnala, saj sem želel občutiti izdelavo v popolnosti, ne samo podplata, s katerim sem se ukvarjal. Ker rad zahajam v gore, prav tako moji trije sinovi, sem začel intenzivneje iskati rešitev uganke, kako zasnovati in tudi izdelati čevelj, ki ne bo razočaral,« pove 45-letnik. Iz segmentov družinskega gorniškega življenja je želel ustvariti kaj dobrega. Po nasvet se je obrnil k starejšim čevljarjem, ki so sami prav tako preizkušeni gorniki ali alpinisti. Iz njihovih izkušenj se je naučil toliko, da je dozorela ideja o popolnem in za pohodnika trpežnem čevlju.
Pred dvema letoma je Matej v rokah držal par pohodnih čevljev. Obutev, ki jo je ustvaril sam. Rdeča sta bila levi in desni prvorojenec, kot da bi še z barvo hotel poudariti ljubezen do gora in čevljarske obrti. »Številka je bila moja in prvič sem jih popeljal na sprehod na Storžič, nekakšno hišno goro Slaparjevih. Sledili so izleti na Stol, Kriško goro, Montaž. S čevlji, ki sem si jih naredil, sem šel končno še na vrh Triglava.« Ob Aljaževem stolpu je začutil neizmerni ponos. Kako tudi ne bi? Osvojil je goro, ki je Slovencem več kot le skala, in to v obutvi, ki jo je naredil sam. Redkim je s svojim znanjem, pogumom, samozaupanjem ter spretnostjo in ročnostjo uspelo priti na vrh. Slaparjev iz Loma je prišel na čevljarski triglav, to lahko priznamo.
Spomladi nov čevelj
»Čevelj je izdelan v domači delavnici ali v bližnjih šivalnicah. Končno lepljenje in dodelava sta izjemno natančni opravili, zato ju opravimo doma. Včasih se zdi, da smo že kar malo zoprni s tem, ko želimo prav vsak par iz naše delavnice poslati na gorske poti popoln, prav tak, kot je bil prvi par čevljev, ki sem jih izdelal zase.« Materiali niso umetni, temveč uporabljajo najboljše italijansko usnje s kontroliranim izvorom. Ta kontrola je ostra in brezkompromisna, zato mimo nje usnje iz kakšnega azijskega obrata ne more. Podplat čevlja je med gorniki najbolj priznana plošča vibram, ki jo Matej dobi pri proizvajalcu v Milanu. Ker je dober glas segel čez skale in hribe ter najvišje gore, mora zdaj trikrat na mesec po podplate. »Nisem se nadejal, da bo moj čevelj našel toliko prijateljev med gorniki.«
Slaparjevi so staknili glave in dojeli, da korak nekaterih v gorah vendar ni tako samozavesten kot korak tistih, ki bezljajo po skalah tako rekoč vsak dan. Zanje so ustvarili nov gorniški čevelj. Polvisok, da objame nogo tam, kjer je najobčutljivejša: »Nekaj parov obutve smo dali preizkusiti preizkušenim gornikom. Tudi sami smo z njimi osvojili že nekaj vrhov. Dognali smo, da moramo popraviti nekatere detajle, a bomo po zimskih testiranjih spomladi že lahko izdelali čevelj, ki bo pri nas nekaj novega.«
Biba Krtsič