ŠAO - Sanela Bešič: Ker vreme po zimsko že nekaj tednov štrajka, je tudi želja po dotiku »njega« začela počasi upadati, vendar ne ugašati.
Zadnjih nekaj dni temperature malo bolj bežijo v minus, zato je bila sedaj priložnost vsaj za kakšen ogled. No, kako izgleda zaledenel "mož" približno vem, a zavijanje vijakov v vodo v trdnem agregatnem stanju, tega do sedaj še nisem poznala. Z nekaj optimizma se je pričakovalo še malo začetniškega brcanja in zabijanja. In nekako tako je tudi bilo.
Po nekaj ovinkih v levo, pa v desno, pa čez kakšen most po ne ravno prometni, a temačni cesti, se z Mijom pripeljeva do »njega«.
Ob siju naglavnih lučk se opremiva in hop hop, sva pripravljena za akcijo. Med njegovim preverjanjem ledenega terena pod nogami začne pokati in skoraj bi že potreboval plavutke. Ampak, ker je lahek kot pero, se hitro potegne stran.
Na drsališče stopim še jaz in vsa v krču premikam noge, kot bi imela lesene. Ob prvem stiku derez z ledom jim še na zaupam da res držijo. Ko ugotovim, da z njimi le ni vse tako gladko, začnem pogledovati pod noge, če bo začelo kje pokati … neved človek vedno nekaj poišče, da možgane obremeni.
Po kratkih in jasnih navodilih kako z derezami in cepini v led ter z nekaj šolanja o privijanju in odvijanju lednih vijakov sva štartala. Uredim varovališče in varujem na polbičev vozel. Ko zaslišim: »Podri varovanje!«, se pripravim in v isti smeri za njim še jaz. Brcala sem kot pri norcih, cepini pa na polno v led.
Del(c)i ledu letijo po zraku, po obrazu, en kos (sklepam, da večji po Mijovem stokanju) ga zadane ne vem kam ;) Se ne ozrem, ker še sebe ne obvladujem najbolje. Koncentracija na polno, noga mora bit fiksna oz. dobro držat, drugače ponavljaj vajo, dokler ne prime, kot je treba. Še večkrat je bilo treba to vajo ponavljat s cepini. Zapičiš ga, zraven odleti cel kup drobnih ledenih projektilov in ne prime.... Zapičiš ponovno, prebiješ led, voda po obrazu in nekaj hladnega tuša. Ampak se ne pustiš zmotiti. Levica že daje znake utrujenosti in slabše moči, desnica se neverjetno dobro drži. Prsti v rokavicah pa ledeni od mokrote.
Cepin v levi roki se je nekam čudno obnašal in po nekaj prvih zamahih in šusih ni šel naravnost… bolj, kot se je konica bližala ledu, manj je bila v smeri cilja. Ampak tudi levica se je hitro unesla in tako dohajala aktivnosti desnice.
Pridem do prvega kompleta, ga poberem in začnem odvijati še ledni vijak. Zopet Mijov glas in šolanje glede čiščenja vijakov, ki lahko poteka tudi tako, da na polno pihneš v odprtino (cev vijaka) in na spodnji strani odnese ven ostanke ledu, ki so se nabrali med privijanjem. Manjša umetnost in dodatna zabava poleg že tako vsega novega.
Noge (meče) dobro čutim, roke prav tako, prste v mokrih rokavicah še bolj …. ves čas……. Ja, tako pač je, če se želiš dotikati ledenega "moža". In ne glede na trenutno »čutenje« želim takšne vaje še večkrat ponoviti.
Najboljši občutek pri vsem tem je pa tisti, ko se moraš malo pomatrat in ko začutiš tu in tam manjšo bolečino ali utrujenost in še vedno hočeš (moraš) »gristi« in ne prenehaš, in take malenkosti te ne ustavijo ….. Neopisljiv občutek, ki ga moraš enostavno začutiti in si rečeš »to je to«!
Vse gre, če le hočeš ali »kjer je volja, je tudi pot«.
tečajnica Sanela Bešič