Jutro (1932): Danes (in ne pred dnevi, kakor je pomotoma zabeležil neki ljubljanski dnevnik) stopa med šestdesetletnike odlični slovenski znanstvenik, šolnik in prosvetni organizator, ravnatelj mariborske gimnazije gosp. dr. Josip Tominšek.
Današnji jubilant se je rodil dne 4. marca 1872 v Gornjem gradu. Po gimnazijskih študijah v Celju je od l. 1892.—1896. poslušal na graški univerzi predavanja iz slavistike in klasičnega jezikoslovja. Kot doktor filozofije si je eno leto izpopolnjeval znanje na vseučilišču v Berlinu. Pozneje je obiskoval tudi vseučiliške počitniške tečaje v Jeni, Gradcu in na Dunaju. Nabral si je veliko znanja in pridobil širok razgled po svetu, kar je značilna in prikupna poteza tudi sicer izrazite osebnosti dr. Tominška.
Kot suplent in profesor je služboval na gimnazijah v Celju. Kranju in Ljubljani. Od l. 1010.—1911. je upravljal gimnazijo v Gorici, l. 1911. pa je bil imenovan za ravnatelja mariborske gimnazije. To imenovanje je za tiste čase in razmere pomenilo velik uspeh slovenskega šolnika in znanstvenika. Na čelu tega kulturnega zavoda, ki nam je vzgojil toliko slovenskih intelektualcev, je gosp. dr. Tominšek še danes in upamo, da ga bo ta odlični in izkušeni pedagog še dolgo vodil mimo Scile in Karibde današnjih gospodarskih razmer. Dr. Tominšek je pred vojno zastopal srednješolsko učiteljstvo v graškem deželnem šolskem svetu, od leta 1912. - 1918. je bil tudi nadzornik za telovadbo na srednjih šolah, po prevratu do leta 1923., ko je bil ta inšpektorat ukinjen, pa je opravljal enako funkcijo za vse srednje šole v Sloveniji.
Dr. Tominšek je bil zlasti pred vojno v prvih vrstah naše takratne literarne kritike in jezikoslovne publicistike. Posebno pogosto se je oglašal v »Ljubljanskem Zvonu«, kateremu je ob njegovi 23-letnici spisal vzoren pregled dotedanjih njegovih letnikov, ki je v njem kritično premotril uspehe in zasluge »L. Z. za napredek književne kulture med Slovenci. Ko je »L. Z.« pred leti zaključil 50. letnik, ni bilo nikogar, ki bi bil napisal takšen pregled s Tominškovim (modificiranim) naslovom: Pol stoletja slovenskemu slovstvu na braniku.
L. 1904. je dr. Tominšek objavil v »L. Z.« razpravo »Bitje in žitje Bleiweisovih Novic«, l. 1906. je obdelal Stritarja, I. 1907. je priobčeval svoje vtiske iz Berlina, l. 1908. je opisal potovanje po Italiji, opis, ki se je po svoji odkritosrčnosti in realističnem presojanju rezko razlikoval od potopisov, ki jih pišejo romantično navdihnjeni potovalci po tej deželi. L. 1909. je obsežno pisal o napakah in pravilih slovenskega pisanja. Sila veliko je njegovih kritik, zlasti iz hrvaške in srbske literature. V »Slovanu« se je leta 1903. oglasil s študijo o Cankarjevi dramatiki. Mnogo je sodeloval v »Popotniku«, kjer je objavljal pedagoške spise: članke s tega obsežnega področja, na katerem si je dr. Tominšek pridobil poleg znanja tudi mnogo dragocenih izkušenj, je objavljal tudi v nemških strokovnih revijah in listih. Več njegovih spisov je izšlo v raznih letopisih, zbornikih in šolskih izvestjih. Dr. Tominšek je nadalje spisal nekoliko šolskih knjig (latinsko in grško slovnico, grško vadnico, Ksenofontov slovar, slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar). Urejal je Pedagoški letopis Slov. šolske matice in za »Slovensko Matico« uredil Mencingerjeve Izbrane spise v 5 zvezkih.
Posebno, morda najbolj znano poglavje literarne in uredniške dejavnosti dr. Tominška je njegovo dolgoletno urejanje »Planinskega vestnika«, ki je njegovo ime tesno združilo z našo, razveseljivo napredujočo alpinistično književnostjo. Mimo vse te delavnosti, ki kaže mnogo konkretnih uspehov — pač znak bistrega, k stvarnosti nagnjenega duha in dobro premišljenih, v znanstvenem delu preizkušenih metod — si je današnji jubilant pridobil lepih zaslug tudi v družabno-organizacijskem življenju. Tako je menda že spočetka na čelu mariborske Glasbene Matice, ki je pod njegovim vodstvom zavzela eno prvih mest med našimi prosvetnimi društvi.
Odličnemu slovenskemu kulturnemu delavcu želimo še mnogo zdravih, z uspešnim delom izpolnjenih let!
Jutro, 4. marec 1932