Urban Golob: Vsaka kolajna ima dve strani. Kovanec tudi. Poznavalci skupine Pink Floyd, pa tudi zgolj ljubiteljski astronomi in celo raziskovalci naše polpretekle zgodovine, prav tako vedo, da obstaja tudi »Dark Side of the Moon« oziroma temna stran meseca.
Dva obraza imajo lahko tudi gore. Enega prijaznega, drugega malo manj. To mislim čisto fizično, že po sami podobi, obliki. Med mnogimi takšnimi gorami, (samo pomislite recimo na naš Draški vrh) je tudi himalajski velikan Čo Oju, z 8201 metrom šesta najvišja gora sveta.
Čo Oju, ki leži ne meji med Nepalom in Tibetom, velja za enega tehnično manj zahtevnih osemtisočakov. To velja seveda le iz prespektive normalnih smeri oziroma smeri prvopristopnikov. Tako kot normalni pristop na to goro po SZ vesinah se z vrha Čo Oja spuščata na tibetansko stran še severna in zahodna stena. Ne gre pozabiti, da so slovesnki alpinisti v obeh pustili svoj velik pečat. Leta 1988 je naša odprava prva preplezala mrzlo severno steno, leta 2006 pa zahodno steno, kjer je Pavle Kozjek v hitrem solovzponu v vsega dobrih 14 urah preplezal novo smer in za to prejel tudi Zlati cepin občinstva za tisto leto.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>