ŠAO Velenje - Sanela Bešič: Zamikanje za dan ali dva se je zavleklo za vsaj nekje deset dni od dneva, ko sem prejela njegov klic, če bi šla plezat nekam v Kamniško-Savinjske Alpe.
Odgovor je brez posebnega razmišljanja bil pritrdilen, bom že prilagodila vse ostalo temu, si rečem.
Potem mi le pove, kam natančno je ta nekam in sedaj čakava na vremensko ugoden dan. V službi se že dogovorim za dopust, a se napoved dogodkov na nebu za torek, sredi noči spremeni po svoje. Bujenje najprej ob 4 uri (dež), pa zamik do 6 ure upajoč, da gre le za ploho. Nič ni ostalo od upanja. Namesto da se zapeljem proti Logarski, se odpeljem le nekaj kilometrov od doma – v službo pač.
Ponovno se dogovorim za dopust za naslednji dan, kateri me popelje na »upajočo« lokacijo prejšnjega dne. In tako se le pripeljeva do parkirišča, še enkrat pregledava vso opremo in gremo … pot pod noge za uro in pol v hrib. Še dobro, da je sveže (zelo sveže), pristop teče bolj gladko, kot bi sicer.
Vse od planine naju spremlja visok in prijazen kosmatinec. To, da je do vstopov v smeri potrebno malce poplezati mu ne predstavlja ovire.
Pod smermi se opremiva, pogledava katere bova plezala in njihov potek. Sledi orientacijsko vprašanje, odgovor je pravilen. Zabijem kline, naredim sidrišče in začneva. Nato, dva raztežaja više še naslednje »tehnično« vprašanje na katerega odgovorim pritrdilno (»ali greš naprej?«). Lep teren s kompaktno skalo (pakleniško skalo), le da tu ni nič navrtanega. Plezam, iščem primerna mesta za namestitev vmesnih varoval in kmalu zmanjka tudi vrvi. Še en raztežaj naju loči do vrha smeri.
Sestop opraviva – navzdol splezava po bližnji lažji smeri, dokler je pač šlo. V najbolj strmem raztežaju pa na vrv in »fjuuu« čez gladke plate navzdol.
Pod vstopom v naslednje smeri malica in spanje na travi za pol ure.
Noro je pasalo.
Že sva na nogah, ko vzkliknem vsa zmedena: «Mijo, hitro, pozna bova, plezat še morava!«. Imela sem občutek, kot bi 2 uri spala, a ura na srečo tega ni kazala.
Splezava še tretjo smer v kateri so padci menda prepovedani - možnosti za nameščanje vmesnih varoval so minimalne. Prvi raztežaj je cel v radijatorjih, drugi gre po gladki plati, tretji spet običajen. Nato pa v četrto smer navzdol in spodaj prideva do trenutka resnice, ko bo potrebno med nepreglednimi borovci poiskati prehod za sestop.
Po brezpotju, med visokim ruševjem z zakritimi brezni se boriva z vsako vejo, ki te prej grobo, kot nežno »frka« po vsem telesu vse do glave. Po nekem času je le konec te zelene avanture in vsa »smolno« odišavljena prideva ven iz šavja. Kmalu sva na potki po kateri sva prišla pod dvatisočak. Do avta pa naju loči le še debelo uro sprehoda proti dolini. Potem pa via Spodnja Savinjska nazaj.
Sanela Bešič
foto: Mijo K.