Polet, Poletov potep - Janez Mihovec: Večina Slovencev prav dobro ve, da se narodnostno ozemlje ne konča na naši zahodni meji, ampak da sega še naprej v Furlanijo in Julijsko krajino ter Benečijo.
Vendar pa ga postavljamo predvsem v južni del, v okolico Gorice, Čedada in Trsta. V resnici je slovensko narodnostno ozemlje tudi na severu, v skrajnem jugovzhodnem delu Italije.
Gorenjska namreč sega še čez mejo tja do Trbiža, Slovenci pa živimo še bolj proti zahodu, in sicer vse do Dunje in Lužnice v Kanalski dolini. Pravzaprav so ti kraji večjezični. Najstarejši prebivalci so Furlani, njim so sledili Nemci in Slovenci. Italijani, ki imajo tu danes glavno besedo, pa so prišli šele proti koncu.
Gora, sestavljena iz dveh vrhov
Ko se zapeljemo v te kraje, se nam od lepote in občudovanja preprosto povesi čeljust. Z enim stavkom: Zahodni Julijci bi bili težko lepši. Naborjetske gore so od njih ločene z dolino Dunje in se dvigajo točno nad Kanalsko dolino. Na Dve špici se lahko povzpnemo le po eni poti. Začne se dva kilometra pod sedlom Rudni vrh, do koder lahko pridemo iz doline Zajzere ali pa Dunje. Ne da se ju doseči enostavno in gora zahteva od nas popolno zbranost. Dvigamo se torej naravnost proti severu in za hrbtom se dvigata mogočni piramidi Montaža in Viša. Prečkati je treba dva orjaška hudournika in se vzpenjati po precej ozki stezi. Dveh špic pa pravzaprav od nikoder. Šele ko se na višini 1800 metrov dvignemo na sedlo, od koder se odcepi pot na še en vojaški vrh, in sicer Visoki Pipa, zasijeta v vsej svoji lepoti. Kot že samo ime pove, je gora sestavljena iz dveh vrhov: 2046 metrov visoke Cime alte in malo nižje, 2008 metrov visoke Cime Vildiver.
Kar naenkrat nam je vse jasno. Razgled pove vse.
Leta 1915 so Italijani zaradi škripcev avstrijske vojske v Rusiji upali na hitro in zmagovito vojno, ki bi jih prek Postojnskih vrat pripeljala pred vrata Dunaja in jim omogočila »odrešiti« Italijane, ki so živeli v Istri in Dalmaciji. Realnost ne bi mogla biti bolj drugačna od teh upov. Namesto hitre zmage so dobili vojno izčrpavanja, ki je ob grozljivih žrtvah na obeh straneh potekala na stotine kilometrov daleč, in to večinoma po nedostopnih gorah. V Zahodnih Julijcih so se Italijani ugnezdili na Kaninu, Rombon je ostal avstrijski, prav tako Rabelj, Viš in Nabojs. Italijani so se zrinili na Montaž, osvojili Poldašnjo špico, Visoki Pipan in Dve špici.
A ves trud je bil brez koristi. Na drugi strani Kanalske doline, prav nasproti, se je obdržala avstrijska vojska. Začela so se tri leta spopadov in niso prinesla nikakršne odločitve. Vse do oktobra 1917, ko se je zgodil »čudež pri Kobaridu« in se je fronta premaknila na reko Piavo. Nevarnost prodora je grozila celotno obdobje, zato sta se obe strani posebno potrudili, da sta utrdili svojo frontno črto, zlasti ker je vojna potekala vse leto, in to dostikrat na višini krepko prek dva tisoč metrov. Da nemogočih vremenskih razmer niti ne omenjam.
Italijani so bili vedno v prednosti, saj so imeli le eno frontno črto, Avstrijci pa tri, za povrh pa še odprte oskrbovalne linije in za hrbtom zavezniško pomoč. Na Dveh špicah so preprosto pretiravali. Na manjši uravnavi so pod južno steno naredili pravcato vojašnico, ki je na srečo ležala v mrtvem kotu. To pa ne velja za sedlo med Visokim Pipanom in Dvema špicama. Še danes so pobočja posejana z delci topovskih granat. Na sedlu Canalut se začne tista prava frontna črta. Dandanes je le težko še odkriti kraje, kjer bi bila tako dobro ohranjena. Vsepovsod ostanki bivakov, betoniranih bunkerjev in v živo skalo vklesanih jarkov. Tu je moralo biti življenje podobno peklu. Edina v celoti ohranjena zgradba na celotni frontni črti je bivak Bernardinis na višini 1970 metrov. Ohranil se je kot nekdanje bivališče za vojake v visokogorju in je danes planinska postojanka.
Hrib kot termitnjak
Od tod se lepo vidi na celotno južno steno Dveh špic, zlasti pa na orjaško prečko, ki je vklesana čez celotno steno. Ob sami misli nanjo sem doživel prebavne motnje. Že tretjič tisto jutro. Dvakrat že doma, ko sem se samo spomnil, kam se odpravljam. Nad bivakom postane prav neverjetno zanimivo. Zaradi oblikovanosti terena Italijanom ni preostalo drugega, kot da so frontno črto prepeljali na severno stran gore, kjer so bili kot glinasti golob izpostavljeni sovražniku. Pri utrjevanju fronte so preprosto pretiravali. Vse severno pobočje je en sam velik umetno izklesan jarek, ki je zagotavljal kolikor toliko zanesljivo varnost. Vendar tako ni šlo vsepovsod. Na najbolj izpostavljenem delu so skozi goro izvrtali za človeško višino visok in sedemdeset metrov dolg predor. Na graditelje še vedno spominja marmornata plošča nad vhodom. Potrebna je svetilka, saj predor ne gre naravnost, ampak sledi naravnim prelomnicam, pa tudi čelada. Pred stoletjem so bili vojaki nekoliko nižji kot danes, zato začne takoj, ko se zravnaš, ropotati. Po tridesetih metrih se na desno odcepi stranski rov, ki nas pripelje v kaverno na nekdanji topniški položaj. Pa je treba še naprej. Rov cikcaka sem in tja in nas končno pripelje na plan na zahodno stran gore.
Tu se pravi izziv šele začne. Pot se spusti strmo navzdol in nas popelje prek še ene grape in nato skozi izredno zanimivo naravno okno. Na drugi strani nas čaka prehod čez celotno južno steno, ki je bil namenjen oskrbovanju vojske na vrhu gore. Dolg je kakih 250 metrov, od tega je resnično divji odsek kakih 150 metrov. Stena je bolj ali manj čista vertikala, nekdanje ograje so že davno izginule in pletenice bolj ali manj potrgane. Torej od samovarovanja nobene praktične koristi.
Nevarna pot
Takrat se je treba zbrati. Čisto počasi korak za korakom. Lepo po polici, nobenega gledanja navzdol in samo naprej. Koncentracija je pravzaprav popolna. Nobenih drugih misli. Členki se drgnejo ob steno, čelada tolče ob skale. Najteže je tam, kjer so nekoč za pomoč stali leseni mostovi, pa jih je že davno odnesel čas. Korak za korakom in človek skorajda ne bi verjel, kako dolgih zna biti nekaj sto metrov. Na drugi strani nas pričaka odrešitev. Zahodno pobočje je le še strmina, porasla z macesni in borovjem, ki zlagoma preidejo v travnato in skalnato strmino. Sprehodimo se mimo nekdanjih kavern in bivakov in se povzpnemo na vrh, kjer nas pričaka kovinski križ.
Zmagoslavje skorajda ne bi moglo biti bolj popolno. Z njim se lahko kosa le še razgled. Na severu so Visoke Ture, na zahodu Karnijske Alpe, tista prava lepota pa je na jugu in vzhodu, ko so pred nami osrednje Julijske Alpe z Mangartom, Jalovcem, Višem in Montažem na čelu. Lepše preprosto ne bi moglo biti.
Ostane le še vrnitev. Opravljena je bila šele polovica vzpona. Vračanje je običajno še težje. Noge klecajo in pozornost lahko tudi popusti. Vrnitev je namreč po poti dostopa. Čez vse izzive, ki smo jih že prehodili, se je treba podati znova. Je pa zato na drugi strani te samotne in še kako zanimive gore zadovoljstvo zato toliko večje.
Vzpon na Dve špici je bil potovanje za stoletje v zgodovino in kraje, ki so križišče štirih kultur.
Janez Mihovec