Obvestila PZS, februar 2008 - Tone Škarja:
Lame v Rongbuški dolini zro navzgor v pošastni beli vrh nad seboj in počasi vrte svoje molilne mlinčke. ´Čomolungma´, šepetajo z ustnicami, ´Boginja mati sveta´…
EDMUND HILLARY (1919 – 2008)
Dolge sence se naglo dvigajo po pobočju gore. Padajo na ledenike in na snežne vesine, vzpenjajo se čez prepade in ledene slapove ter končno dosežejo greben visoko gori pod nebom. Spet se drobni postavi dveh mož pomikata navzgor, štiri tisoč metrov nad dolino, v prostoru, ki ga polnita mrak in tema. Moža se gibljeta neskončno počasi, z nogami iščeta opore v poledeneli skali, telesi upogibata proti vetru, ki bruha vanju kristale drobnega snega. Njuna obraza zakrivata hladni maski, namesto koničastih meniških pokrival imata na glavi volneni kapuci, namesto piščali jima visita z ust zaviti gumijasti cevi. Temna očala prekrivajo njune oči, na hrbtu nosita bremena, v rokah pa držita cepina. Še deset korakov naredita navzgor, še deset, srci jima pa razbijata, da ju bo razneslo, in pljuča hlastno vdihavajo umetni kisik. Zadnja dnevna svetloba se počasi umika s sveta. Tedaj pa se nepričakovano ustavita, se za hip naslonita na cepina in se zazreta proti vrhu.
Samoten greben se vije v prostor nad njima. Njune oči, ki se trudijo skozi temo, ne zapazijo niti živali niti demonov ne bogov, njuna ušesa ne slišijo krikov umrlih in prekletih. Vse, kar vidita, je rjavo, s snegom pokrito skalovje, ki se brez konca nagiba naprej. – Nista se dolgo predajala občutjem. Razgrnila sta šotor, ga postavila in zlezla vanj.
Drugo jutro, dne devetindvajsetega maja 1953, se je ob enajstih in trideset minut dopolnilo eno najbolj zmagoslavnih dejanj v zgodovini človeka. Ta dva moža sta se vzpenjala zadnje metre po nasekanem grebenu, visoko pod himalajskim nebom dosegla okroglo belo vzboklino in se ustavila, zakaj nikjer ni bilo višjega mesta, kamor bi se še lahko povzpela. Stala sta na kupoli Everesta, na vrhu sveta.
To je bil trenutek zmagoslavja. Ne samo to; bil je trenutek, ko je hrepenenje dočakalo izpolnitev. Kajti pristop na Everest ni bil hiter in naključen uspeh površnega dela, temveč pomeni višek prizadevanj in bojev let in desetletij. Edmund P. Hillary in Tenzing Norgaj sta vedela bolje kot kdor koli, ko sta končno stala na poslednji beli točki, da sta se povzpela sem na ramah desetih ekspedicij in stotin mož, ki so prihajali pred njima. Srce jima je polnil občutek ponosa, toda prav tako sta čutila skromnost in hvaležnost.«
Svet, v katerega sta se Hillary in Tenzing vrnila z vrha, je bil povsem drugačen od sveta, iz katerega sta bila odšla na goro. Odšla sta kot preprosta človeka, vrnila sta se kot junaka – in zato doživela vse hude izkušnje, ki jih morajo doživeti in preživeti junaki. Postala sta last sveta, last medijev, prestati sta morala ves razpon med bliščem slave in ognjem pekla. Čigava noga je prva stopila na najvišjo točko? Kdo je bil vodilni v navezi? Je bil Tenzing le šerpa ali enakovreden član odprave? Vse to je pljuskalo vanju in ju obletavalo, oba skupaj in vsakega posebej. Na koncu sta tudi iz teh preizkušenj izšla kot zmagovalca. Tenzing je dostojno preživel trepljanje Zahoda in dobesedno versko čaščenje Azije, saj je postal simbol njenega upanja na vzpon te največje celine, Hillary pa se je po pustolovščinah po Antarktiki, puščavah, divjih vodah in po vseh polastitvah vrnil v Nepal iskat odgovor, kako pomagati Šerpam, da bodo kot ljudstvo preživeli in obstali, da bi se jim godilo bolje, hkrati pa bi še vedno ostali del divje in trde narave pod Everestom. Na eno stran tehtnice je dal vse, kar mu je prinesel Everest, na drugo pa dober namen, ki bi z uresničenjem vsaj približno uravnotežil obe skodeli. Tu sta se s Tenzingom spet srečala: »Zdravje in izobrazba«.
Novozelandci morajo biti – vsaj po slovenskih merilih – nekoliko posebni ljudje. Ne le, da so polnili skupaj z drugimi Hillaryjev sklad, tudi za dejansko pomoč, kot zdravniki, učitelji, zidarji, tesarji, v vrstah stoje, da gredo za leto ali dve v deželo Šerp skoraj zastonj delat, le ob kritju osnovnih stroškov. To gibanje ni nikakršna muha enodnevnica, ko se ljudje danes ogrejemo, jutri pa že pozabimo. Kje pa; vsa ta nenehna pomoč, v bistvu vzdrževanje infrastrukture, traja že desetletja. To je pritegnilo tudi druge in za vsakega je čast, če je bil del tega projekta. Če je bil Hillaryju takrat Everest cilj, mu je potem pomoč Šerpam postala poslanstvo. To poslanstvo je Edmund Hillary opravljal do smrti. Zavedal se je, da je ikona, potrpežljivo je sodeloval na proslavah, pustil, da so ga vodili sem in tja, vsak je lahko stopil k njemu in se fotografiral kot ob živem spomeniku, prizanesljivo prijazen smehljaj mu ni nikoli izginil z obraza. Vse zato, da dobra stvar lahko živi naprej. Kadar je bil v Katmanduju, je stanoval v hiši Elizabeth Hawley, častni konzulki Nove Zelandije. Samo tam je imel mir.
Da je vse minljivo, je najbolje vedel sam, saj mu je življenje hkrati dajalo in jemalo - tudi na tragičen način. A prav vse je ostalo pod njim, pod njegovimi obzorji. V bistvu je bil njegov pogled, kot bi bil še vedno na vrhu sveta, uperjen čez in skozi vse zemeljsko, k cilju poslanstva, ki ga nikoli ni mogoče do konca uzreti. Zato je vedno treba hoditi naprej, za njim. Edmund Hillary je bil velik duh, vreden svojega dosežka. Vse, kar se je pozneje dogajalo na Everestu, je bilo »potem«, po prvih stopinjah Tenzinga in Hillaryja.
Tone Škarja
Uvodni citat je iz knjige Himalaja in človek Janka Blažeja in Igorja Levstka (PZS 1957), fotografija Tenzinga na vrhu pa iz londonskega Timesa (julij 1953), last Boruta Peršolje.