Igor Radovič: Po nedeljskem vetrovnem Seebachtalu smo se včeraj z Alešem in Andrejem zopet odpravili v to lepo dolino z mnogimi slapovi.
Žal z nami zaradi bolezni ni mogel Bremza.
Tu zelo redko srečaš še kako navezo, zato je plezanje v mirni dolini pravo nasprotje gneči v slapovih v dolini Malte. Včeraj so nas spremljali le poki in bučanje številnih plazov, ki so se prožili z južnih pobočij na nasprotni strani doline.
V zgornjem Seebachtalu je bilo letos preplezanih kar šest novih slapov in še kakšen se bi našel, tudi za nas. Morda pa prihodnjo slapno sezono, ker vse najdeno leži na južni strani doline in tam letos verjetno ne bo več dobrih razmer.
V Freiwildu (WI 6, 90 m) smo združili moči mladeničev, ki se na svoji alpinistični poti šele vzpenjata in moje, ki počasi že sestopam, a si še vedno zaželim tudi kake resne in težke plezarije. Za dušo in tisto pravo zadovoljstvo. Vedno težje, vedno višje mi je vodilo tudi še v mojih letih in zelo vesel sem, da mu še lahko sledim. Seveda v okviru mojih sposobnosti in predvsem z glavo na pravem mestu.
Spodnjemu, težkemu delu slapu smo dodali še zgornjih 170 m, ki so v vodniku ocenjeni z WI 3, a mirne duše si upam zapisati, da lahko zgornji del ocenimo z dobro WI4, saj je po težavnosti zelo podoben Gamseku v dolini Malte. Tako smo opravili z 260 m visokim slapom, ki je bil zaradi tu in tam slabšega ledu ne samo telesno, ampak tudi psihično kar zahteven. Celo smer je v vodstvu plezal Andrej, ki je moral očistiti celoten prvi raztežaj, saj slapu letos verjetno še ni kdo plezal. A tudi najino plezanje za njim ni bilo od muh.
Za vse tri je bil to doslej najtežji slap in tudi naša pot “se nadaljuje”, kot je na retrospektivi svojih alpinističnih vzponov predavanje zaključil Grega.
Kako lepo se je bilo zbuditi v nov dan prijetno utrujen in se spominjati včerajšnje naporne, a lepe plezarije. Za bogove … in nas tri.
Igor Radovič