ŠAO Velenje - Jernej Kvas: ... ali: »Ja, kaj pa če vreme ne bo zdržalo«?
Ker nama je bila opremljena smer, Steber + zgornja varianta (V-/III 160 m), v Gradiški turi, ki sva jo plezala pred nekaj časa zelo všeč, sva se z ženo tokrat odločila, da splezava še najdaljšo smer na Vipavskem in sicer neopremljeno Nikolajevo smer (IV/II-III, 375 m), ki leži v Podraški turi.
Avto sva pustila na parkirišču pri Gradiški turi in se peš odpravila do cerkve Sv. Miklava.
To smer, sva že kar nekaj časa imela v planu, vendar se je zmeraj končalo v kakšnem plezališču s športnimi smermi in mojimi izgovori, da vreme ne bo zdržalo, da je prevroče, v glavnem neki izgovor sem zmeraj našel. Nekako sem še zmeraj bil pod vtisom Paklenice, ko sem zaradi nesrečnih okoliščin, svoje nerodnosti, ali ne vem česa že, ostal brez štirih blazinic na prstih desne roke. Tisti trenutek sem se že tudi vprašal, ali mi je tega res treba.
Kakorkoli že, to nedeljo sem stal z ženo, na vstopu v smer in zrl v nebo, če bo spet prišla tista, znana odrešitev od zgoraj in bom lahko rekel: »Ja, kaj pa če vreme ne bo zdržalo«?
Res je bilo ravno takrat par kapljic, vendar sem vseeno požrl slino in rekel : »Pa pojdiva.«
Smer se začne z lepim plezanjem v dobri trojki, nato sledi prebijanje skozi goščavo. Tiste plošče, kjer bi naj bil najlepši del smeri, kar ni in ni hotelo biti. Končno jo le zagledam, vso v zelenju, iz vsake špranje namreč nekaj poganja. Pod njo naredim udobno sidrišče na drevesu. Čez nekaj časa že vidim ženo, ki prileze iz goščave, z nasmeškom na obrazu, kot vedno. Po njenem izrazu vem, da uživa. Najlepši je drugi raztežaj, ki postreže z lepo plato, ki je kar precej pokončna, vendar dobro razčlenjena, tako da plezanje ni problematično. Sledi pohodni del smeri z vrvjo na hrbtu. Nato se težavnost polagoma začne stopnjevati in oči se ti ponovno začno ozirati za vrvjo. Vendar kaj, ko jo vlečeš in vlečeš za sabo, v upanju da najdeš kakšno primerno mesto za varovanje, ki ga pa nikakor ni in ni, saj se vse okrog tebe maje, kot zobje pri gronolomu. Še dobro, da sem prejšnje leto že bil na nekaj turah, kot so Zeleniške špice, Rabeljske špice in še katera bi se našla, ko nisem bil na vrvi in je bilo potrebno še posebej paziti na to, kaj primeš in kako stopaš. Tako, da mi je kljub dokajšnji neizkušenosti, nekoliko že poznan način plezanja, ko se ti vse maje pod nogami. Če ne drugega, je vrv kdaj tudi za psiho dobra. Kar je pa najpomembnejše, vsaj žena, ki je plezala za menoj, je bila varovana kot se za dedca spodobi. Še posebej dobro je namreč potrebno poskrbeti za nekoga, ki podpira tri vogale pri hiši.
Po majavem delu smeri, se kvaliteta skale ponovno izboljša in zadnja dva raztežaja sta zopet tista ta prava, v dobri skali. Zadnji raztežaj pleza v vodstvu žena. V tem raztežaju bi naj zopet zadišalo po IV.
Vendar sva si oba enotna, da tista poševna vrzel, kjer naj bi to bilo, je bolj III kot IV, glede na primerjavo z ostalimi deli smeri.
V dobrih treh urah in pol, sva bila na vrhu raznolike smeri. Smer ni težka, je sestavljena iz kompaktnega dela, kjer je lepo plezanje, pohodnega dela in dela s trentarskim pridihom. V tem delu je potrebna večja previdnost, saj varovanje prvega v navezi v tem razmajanem svetu, ni preveč zanesljivo.
Po fotkanju in kratkem oddihu, se odpraviva na izhodišče po robu do markirane poti, ki pelje iz Abrama proti Gradiški turi.
A največji šok doživiva na avtocesti pri povratku, ko sva obtičala v 5 kilometrski koloni za dobro uro.
Ja, tudi vreme je zdržalo in prav je tako.
Jernej in Bogdana Kvas, 1. junij 2014