Mira Petek: Z Mifijem sva bila že tokrat zmenjena, da me, ...
... ubogo tečajnico, pelje plezat, pa je vedno skenslal, da sem se pridušala, da če nama kdaj rata, napišem poročilo v verzih.
Pa smo tam ... :)
Boj na požiralniku na NŠGju je torej potekal takole
Bilo je že davno, ko sem ga prvič prosila,
naj plezat me pelje, ker je želja že sila,
in kojci se strinjal je, Mifi predragi,
a kaj ko podlegel je virusni sagi.
Skensla me prvič, ko tamala zboli,
skensla me drugič, ko njega teži,
pa skensla me tretjič, četrtič, kdo ve,
če mi je sojeno, da z mano kdaj gre?!
Že čisto rutinsko še malo ga gnjavim,
ko za dopust z načrti se bavim.
Mifi pristane, se v službi bo zmenil,
eno popoldne bo končno meni namenil!
Beseda je padla (kot že tolikrat prej),
"Zdaj smer si izberi, pa skico poglej!"
Košir-Brelih izberem, ker bila naj bi lahka,
a nisem slutila, da ne bo šlo čist zlahka.
"Mira, posluš, boš še enga pobrala,
bi rad to izkusil, ga bova s sabo peljala,"
dobim sporočilo o trojni navezi,
v mislih si rečem: stara, dans hitr rajš plezi!
Prav zgledno točno smo v avtu vsi trije,
zunaj k sreči ne prši in ne lije,
a vseeno v Kranjski je že zbirka oblakov,
pa to ne ustavi naših korakov.
Zdi se malo verjetno, da sonce posije,
če milostno oblak ga vmes kdaj odkrije,
vlagi na ljubo pa skala pred nami
pričaka nas mokra, že dvome mi drami.
Za prvi cug mastne, potočkaste skale
minute so kar prehitro bežale,
skoraj ura je mimo, ko končno stojimo
na štantu in suhih razmer si želimo.
"Nihče ne bo vedel, če gremo nazaj,"
rečem šaljivo in se sprašujem zakaj
pri hudiču bi kdo zdaj še kar plezal,
a Mifi se je odločitvi zavezal.
"Tud tákole sranje se lahko ti zgodi,"
je njegova modrost in naprej nam veli.
Okej, pa gremo, bo že nekak šlo,
v glavi ponavljam si "ajde, maš to!"
O smeri težko rečem pametno kaj,
fokus je bil ves čas na tukaj in zdaj,
ker napeto je biti razpet med to štalo
v krušljivih kaminih, ki kar izgubljajo skalo.
Kamin en za drugim, pa prečnica vmes,
za vsak cug oddahnem si, da zlezla sem čez,
mastna ni skala le, kletvice tudi,
"kaj vse mi jebe," verjetno Mifi se čudi.
Jaz si medtem mislim, čast mu in slava,
da tole vse vodi in se vmes še zabava,
končno prišel je namreč en raztežaj,
ki zdi se mu fajn, celo poje si zdaj!
(Pustimo ob strani, da isti ta del
se meni niti slučajno krasen ni zdel,
a k sreči imam na dosegu komplet,
da zgrabim in stisnem detajl ta preklet.)
Počasi vprašanje "A lučko imaš?"
pride na plano, ker tak tempo je naš.
"Gost", ki sicér se kar dobro zabava,
lučke res nima, v zadregi priznava.
Ko brskam za svojo, ker jaz jo imam,
odkrijem še eno, z veseljem jo dam.
Lučke na glavo, še zadnja je štirka,
počutim pa se, kot da čaka me dirka.
"A sem jaz za to", se že stotič vprašam,
vedno z odgovorom raje odlašam,
ker toliko enih stvari me skrbi,
a vseeno nekako fino se zdi.
Fino je slutit za sabo prostranost,
fino je čutit napetost in zbranost ...
medtem pa pritegne pozornost mi šoder -
a končno zapuščamo negotov oder?
Mifi sedi, kot bi pipo prižgal,
se heca in čaka, da kepco bo dal,
ko priplaziva se po grušču za njim,
ave maria, ta kanjoning je mim!
Na vrhu spet megla, pa črna že noč,
"Lepo en za drugim!" gre Mifi rekoč.
Svaka mu čast za sestop v tej megli,
kot bi mignil, smo pot dol dosegli.
"In, kaj bomo v Meku?" je zadnje vprašanje,
ker nama z Mifijem jasno je stanje -
kaj bi se fine delal po turi,
plus, Mekdonalc je odprt tud ob tej uri.
Če vmes sem preklela, da nisem težila
ko po prvem sem cugu nevarnost slutila,
naslednji si dan, ko se komaj zbudim,
vendarle spet čimprej plezat želim.