Urban Golob: Prva stopnica na smeri prvopristopnikov proti vrhu Everesta je Ledeni slap. Okrog 600 višinskih metrov (med 5500 in 6200 m) visok in strm ledenik, ki je sesatavljen iz množice serakov in globokih razpok, predstavlja že takoj na začetku precejšen zalogaj.
Že prvič, ko greš neaklimatiziran na goro, se moraš hočeš nočeš spoprijeti s to neprijetno nalogo. Vstati je treba še ponoči, in čim hitreje v čim večjem mrazu priti čez.
Alpinist v Ledenem slapu Foto:Urban Golob
Ker je takrat treba nesti na goro še kaj več kot le osebno opremo (v primeru, da ima vsa odprava samo štiri višinske nosače, kot smo jih imeli leta 2000 mi), je prvi »izlet« na pobočjih najvišje gore sveta kar naporno opravilo. Tudi kasneje, ko si že bolje aklimatiziran, je vzpon tam čez le malo manj fizično zahteven, a še vedno nevaren. Levo in desno od smeri vzpona se podirajo seraki, včasih se tudi sama pot čez Ledeni slap spremeni. Dobro je, da si takrat na gori ali v bazi. Ko smo se nekoč vračali nazaj čez slap, so bile aluminijaste lestve kakih 50 metrov vstran od mesta, kjer so bile še pred nekaj dnevi, in sploh tega dela poti ni bilo prepoznati. Kaj bi bilo z nami, če bi se ob nepravem času znašli tam, nismo niti hoteli pomisliti. Raje smo jo, kolikor hitro se je le dalo, ucvrli v dolino.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>