Fotogaja - Aleš Zdešar: Brez pravih in iskrenih prijateljev bi bil ta svet pust in žalosten. Joža je eden tistih, ki je moje življenje obogatil, v srcu in duši.
... smo Joža gostili v studiu Sonata Photographica. Večer prvinske naravoslovne fotografije, prežete z zgodbami, dogodivščinami, nezgodami, prigodami. Tako, kot pravijo portretni fotografi, da je za dobro portretno fotografijo ključen odnos fotografa in portretiranca, tako bo držalo za naravoslovno fotografijo. Samo pravi, prvinski, odprt odnos do narave lahko prinese fotografijo, ki je več od tistih pustih podob iz razglednic. Jaz sem ob njegovih fotografijah in pripovedovanju vedno znova očaran, vedno znova me spomni, da romantika še obstaja, da še vedno obstaja tista skromna, a vseobsegajoča ljubezen do narave, kulture in človeka.
Nekoč sem Jožu spisal pesem, pa čeprav sem v tem zanič. Pa se mi zdi to prava priložnost, da jo objavim, ker povzema tisto, kar bi rad na dolgo in široko zapisal. In morda je prav, da pokažemo spoštovanje do soljudi večkrat tudi takrat, ko so še med nami, ko so “fit” kot Joža, ki v enem dopoldnevu skoči s smučmi čez Centralno na Begunjščico, se odpravi na Palec in nazaj grede skoči še čez Šentanski plaz na drugi obisk Begunjščice.
Če poskušaš izrečene besede preštet,
vse lepote s fotografij s seboj odnesti,
je ni knjige na tem svet,
in ni spomina, ki bi znal vse to prenesti.
Če poskušaš vse hribovske ture naštet,
vseh zlatorogovih in belarjevih otrok na list papirja spisati,
je hribov premalo na tem planet,
sreče v otroških očeh pa tudi ne moreš zbrisati.
Če vidiš mladostno srce v zrelem človeku žareti,
s Svetom pod Triglavom od otroštva do danes živeti,
deliti modrost iz vsega srca,
zreti v Triglav z vseh strani neba.
Če čutiš naravo, kot dušo, kot gorski cvet,
so fotke barvite vsakič, spet in spet,
če prisluhneš življenju skromnih ljudi,
v njih se iskrica veselja zbudi.
Če v zgodbah prijatelji vedno znova blestijo,
družina ima svojo krasno poezijo,
so včasih vesele, hudomušne ter nerodne, so včasih srhljive,
a vedno znova doživete, z ljubeznijo prežete.
Kdo potemtakem je oseba, o kateri pesem nam govori,
ki na smučeh, kolesu, nogah, obdan s prijatelji in otroci po parku hiti,
okrog vratu mu vedno fotoaparat binglja, pisati čudovite zgodbe pač on zna,
preprosta oseba, ki stisne roko, tak je Joža, takega ta svet pozna.
Hvala vsem za obisk, hvala Jožu za lep večer, hvala Juretu in Anžetu, da posojata studio za izjemne dogodke, hvala Dejanu (če še niste poslušali muzike, ki jo ustvarja s svojo sopotnico Urško, potem veliko zamujate – Sonic Mystery), ki brez vprašanj postavi ozvočenje, posname zvok. Lepe praznike, januarja pa spet odpremo vrata za fotografske zgodbe.