Luka Ajnik, Tadej Krišelj in Miha Zupin smo se v okviru slovenske odprave Gašerbrum 2010 preizkusili s poskusom v JZ razu na G6.
Mislili smo, da je vrh še neosvojen, vendar smo kasneje izvedeli, da so ga leta 1998 dosegli francoski alpinisti in z njega tudi smučali.
Letos je bilo na tem območju veliko padavin. Preko dneva sonce premočno segreje ozračje, zato je snežna odeja zelo nestabilna. Zaradi tega smo si izbrali linijo po grebenu, zahodno od glavnega snežišča. Na srečo je bila v času našega vzpona polna luna, zato smo se odločili plezati ponoči in si s tem zagotoviti maksimalno varnost.
V steno smo vstopili 25. julija ob 21. uri in se dokaj hitro vzpenjali do prve skalne stopnje. Preko skal smo hoteli po ledenem slapu, a smo hitro ugotovili, da je bil zaradi visokih temperatur led neprimeren za varno plezanje. Nato smo izbrali prehode v desno, ki pa so nas presenetili s težavnostjo in nas močno upočasnili. Varovati smo se morali pet raztežajev, nad skalno stopnjo pa smo prišli precej desno. Ob prvih jutranjih žarkih je sledilo prečkanje celotnega snežišča, kar je ob vedno toplejšem dnevu porajalo zelo neprijetne občutke. Ob 10. uri smo si 6200 metrov visoko uredili zasilen bivak na relativno varnem mestu, kjer smo sede počivali in kuhali, kaj kmalu pa je od vseh strani pričelo močno plaziti.
S plezanjem smo nadaljevali proti večeru in po enem raztežaju dosegli greben. Iz predhodnih ogledov stene smo upali na lažji teren, vendar so se prave tehnične težave šele začele. Greben je sestavljen iz mnogih stolpov in grap, kar zahteva težko orientacijo in mnogokrat preseneti z nepričakovanimi spusti in strmimi detajli. Tako smo naslednjo noč uspeli preplezati le 400 metrov in se ob 11. uri »utaborili« na višini 6500 metrov, misleč, da smo dosegli vršne snežišče. Po štirih urah kuhanja in počitka smo nadaljevali proti vrhu, vendar je teren zopet postal precej strm (70º), sneg pa zaradi odjuge ni bil primeren za plezanje. Kmalu smo se odločili, da se obrnemo, saj nam je poleg razmer v steni tudi zmanjkalo hrane in precej izmučeni nismo bili pripravljeni na še eno noč plezanja.
6600 metrov visoko smo začeli sestopati zahodno od naše smeri, opravili smo štiri spuste po vrvi, nato pa dosegli strmo snežišče, po katerem smo sestopili pod steno in 27. avgusta ob 23. uri, po 50 urah brez spanca dosegli bazo.
Luka Ajnik
Foto: Miha Zupin, Tadej Krišelj