Borut Peršolja: Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru ...
... vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva. Za gorništvo je zagotovo najpomembnejše vzpeto površje, ki ga opišemo z nadmorsko višino, naklonom in ekspozicijo.
Površje nastaja z orogenezo (gr. oros: gora). Zaradi velikih napetosti, ki so posledica globalnega gibanja litosferskih plošč, se kamnine gubajo in lomijo. Tako v skorji nastajajo prelomi oziroma porušitve trdnosti večjih razsežnosti. Ti povzročijo premik kamninskih blokov (centimetrskega ali večkilometrskega), ki ga zaznamo kot potres.
Nekateri prelomi so aktivni že milijone let in jih na površju spoznamo po premaknjenih plasteh in zdrobljenih kamninah ob prelomni ploskvi. Na prelome se pogosto navezujejo doline, v katerih so reke vrezale strugo vzdolž zdrobljene prelomne cone.
Za nastanek gorovij je torej pomembna
tektonika, njihov trenutni izgled pa je povezan z delovanjem zunanjih sil. Preperevanje, erozija in denudacija začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena.
Preperevanje je razpadanje in razkrajanje kamnine na mestu samem. Pomembno je, ker trdno kamnino razdeli na manjše delce in s tem omogoči njihovo odnašanje. Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura in število letnih prehodov temperature nad in pod ledišče. Delci, ki jih preperevanje loči od kamninske podlage, so izpostavljeni delovanju različnih procesov, ki premikajo delce pretežno v smeri navzdol. Premikanje poteka neposredno zaradi težnosti ali pa jih prenaša gibajoča snov (voda, zrak, led).
Razgaljanje površja kot posledico vzajemnega delovanja preperevanja in odnašanja gradiva na nagnjeni površini imenujemo
denudacija. Gradivo se premika po pobočjih navzdol zaradi pobočnih procesov. Denudacija deluje ploskovno, v nasprotju z njo pa
erozija deluje linijsko. Erozija je dolbenje, razjedanje in odnašanje kamnine in preperine zaradi delovanja ledenikov, vetra in zlasti vode.
Glede na nastanek ločimo tri skupine kamnin:
- Magmatske kamnine v Sloveniji pokrivajo 3 % površja (v alpskem svetu je takšnih 8 % kamnin). Po nastanku so lahko globočnine (Nastanejo, kadar se magma strdi pod površjem. Najdemo jih na Pohorju. Takšni kamnini sta granodiorit in čizlakit.), žilnine (Nastanejo, če se magma vtiska v razpoke v Zemljini skorji. V Sloveniji jih najdemo kot pegmatitne žile v okolici Raven na Koroškem.) in predornine (Nastanejo, kadar magma prodre na površje. Pri nas so pogosti tufi, ki so ognjeniškega izvora, po načinu nastanka pa so sedimenti, saj so nastali s sprijetjem vulkanskega pepela. Najdemo jih zlasti na Smrekovcu in pri Peračici na Gorenjskem.).
- Sedimentne kamnine pokrivajo 93 % površja Slovenije in so najbolj razširjene (v alpskem svetu prekrivajo 83 % površja). Glede na nastanek ločimo kemične in piroklastične sedimentne kamnine, za naš gorski svet pa so najpomembnejše biokemične in mehanske ali klastične kamnine.
- Metamorfne kamnine so nastale s preobrazbo sedimentnih in magmatskih kamnin v globljih delih Zemljine skorje, kjer so zaradi visokih temperatur in pritiskov postale neobstojne. V Sloveniji jih najdemo na 4 % površja (v alpskem svetu jih je 10 %), in sicer na Pohorju, Strojni in Kozjaku.
Mehanske ali klastične sedimentne kamnine
Sestavni deli teh kamnin so nastali kot posledica učinkovanja zunanjih vplivov na obstoječe kamnine, torej procesa preperevanja. Večino preperelega gradiva raznašajo vode, veter in ledeniki. Po prenosu se kamnina odloži v rečnih dolinah, jezerih in morjih. Glede na velikost zrn ločimo grušč, prod, pesek, melj in glino. Največ jih je na ravninskem svetu ob največjih rekah. To slabo sprijeto gradivo se v procesu diageneze sprime v trdno kamnino. Tako so nastali glinavec (njegova pogosta značilnost je skrilavost oziroma lomljenje v ploščah), meljevec, peščenjak, konglomerat (ta nastane z vezavo zaobljenega proda) in breča (ta nastane z vezavo ostrorobatega grušča). Mednje uvrščamo tudi tilit, ki nastane s sprijetjem ledeniških usedlin.
Biokemične sedimentne kamnine
Med te uvrščamo obsežno skupino karbonatnih kamnin. V Sloveniji je največ apnenca, ki pokriva dobro četrtino površja (v alpskem svetu 24 %) in dolomita na dobri desetini površja (v alpskem svetu 15 %). Večina organizmov gradi svoj skelet iz kalcijevega karbonata ali silicijevega dioksida (kremenice).
Po odmrtju se njihovi skeleti usedajo na dnu sedimentacijskega bazena,
na katerem se lahko tudi ob pomoči tektonskega delovanja začne proces diageneze. Trdni deli ostankov živih bitij pri tem okamnijo in se ohranijo v kamnini – imenujemo jih fosili. Če jih je v kamnini veliko, dobijo po njih ime – školjkoviti, koralni ali foraminiferni apnenec. Velike porabnice apnenca so bile korale in njihove bližnje sorodnice stromatopore, ki so gradile grebene in trate.
(Fotografije: Borut Peršolja)