Gore – 11.01.15

Večer v nedeljo, Gore: Veselje do gora / Spolzko

Veselje do gora

Tatjana Vrbnjak: Jernej Knop, gorski vodnik

Gorsko vodništvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo, začelo se je, ko so domačini, v glavnem lovci in pastirji,
v naš gorski svet začeli voditi prve botanike in druge izobražence in tudi turiste, ki so v sebi začutili željo po osvajanju tega sveta - na primer Julius Kugy in drugi so v naše gore hodili z vodniki. Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo gorsko vodništvo zelo močno razvito, po drugi svetovni vojni pa je dejavnost precej zamrla.
Po osamosvojitvi Slovenije so se naši gorski vodniki ponovno povezali z Mednarodnim združenjem gorskih vodnikov. V Sloveniji ima licenco gorskega vodnika 80 ljudi, aktivno jih vodi približno polovica, od teh mnogi v tujini. Med mlajšimi gorskimi vodniki je Jernej Knop, ki prav danes pelje dva prijavljena na Triglav.

Po vsem svetu
Gorski vodniki morajo znati plezati v skali in ledu, obvladati morajo tudi turno smučanje. Kako človek sploh postane gorski vodnik? "Redni del usposabljanja traja najmanj tri leta (od tega eno leto v tujini na ledenikih, ker teh pri nas ni), nato je še leto dni pripravništva. Šolanje se izvaja v okviru Združenja gorskih vodnikov, ki je član Mednarodne zveze gorskih vodnikov. Ko gorski vodnik pridobi to mednarodno licenco, lahko vodi kjerkoli po svetu. Licenco je treba obnavljati, enkrat zimske in spet drugič kopne tehnike," razlaga Jernej Knop.
Mimogrede, slovenski gorski vodniki so v svetu zelo cenjeni. O razliki med planinskim in gorskim vodnikom pa: "Ja, ljudje to precej enačijo, ni jim jasna razlika. Planinski vodniki, ki se šolajo v okviru Planinske zveze Slovenije po določenih kategorijah, za katere potem dobijo licenco za vodenje, so usposobljeni za vodenje lažjih tur in vzponov, pri katerih ni potrebna uporaba vrvi. Pri gorskih vodnikih pa je poudarek prav na tem, torej na vodenju na vrvi za varno izpeljavo ture."

Odkriti drugemu lepote gorskega sveta
Zakaj se je Knop odločil postati gorski vodnik? "Izhajam iz alpinističnih vrst in že v okviru alpinistične šole sem začel delati s podmladkom, bil sem inštruktor mladih v alpinističnem odseku. Če imaš željo delati z ljudmi, te potegne v te vrste. Preprosto iz želje po predajanju znanja in pa odnosa, veselja do gora, drugemu odkriti ta svet, ki meni toliko pomeni, mu pokazati čare in vse te lepote. In videti v človekovih očeh 'iskrico', eno posebno zadovoljstvo, ki se mu odraža na obrazu na kakšnem osvojenem vrhu ali po turi, je tisto, kar mi pomeni največ. To zame predstavlja nagrado pri delu; finančni vidik je resnično v ozadju." Koliko pa vodenje sploh stane? "Ceniki in tudi razponi so priporočeni, določi jih Združenje gorskih vodnikov Slovenije kot krovna stanovska organizacija. Minimalna postavka je 200 evrov na turo, in ker sta po navadi dva gosta, se to razdeli praviloma na pol. Je pa ta cena minimum za dnevno vodenje." Vodi v gore raje poleti ali pozimi? "Vsak letni čas ima svoje posebnosti. Ne predstavljam si leta niti brez zimskega niti brez letnega vodenja. Poleti gre večinoma za plezalne vzpone, neposreden stik s skalo, dnevi so daljši in tudi ture so daljše, pozimi pa je večja odmaknjenost, večji mir in zimski vrhovi dobijo poseben čar, sploh ko se naredijo večerne ali pa jutranje barve - ko tista škrlatna barva zasije na snežni pokrajini, je to nekaj čudovitega. Ne bi se mogel odločiti, kateri letni čas je lepši, a dejstvo je, da je vodenje pozimi fizično in tudi glede objektivnih nevarnosti - subjektivne se trudimo povsem izključiti - gotovo zahtevnejše."

Poleti plezanje, pozimi prečenja in vzponi
Slovenci se za najem gorskega vodnika odločijo, kadar se odpravijo v tuja gorstva in pa na zahtevnejše cilje v naših gorah, tujci pa tudi za manj zahtevne markirane poti, saj se s tem rešijo logistike: načrtovanje poti, iskanje in rezervacij prenočišč in podobno tudi prepustijo vodniku. Zdaj je približno polovica strank tujcev, še nedavno je bil njihov delež višji. In katere cilje v naših gorah se obiskovalci gora največkrat odločijo osvojiti v družbi gorskega vodnika? "Poleti so najbolj zaželeni določeni plezalni vzponi in zavarovane poti, pozimi pa klasični pristopi na vrhove, ki so sicer v letnih razmerah dosegljivi brez večjih težav, v zimskem času pa so zahtevnejši - tak je denimo Grintavec, prvak Kamniških Alp, čez Dolge stene ali čez Jame. Zelo zaželeni so pozimi tudi grebeni, na primer Rinka - Skuta, pa severozahodni greben Planjave (s Kamniškega sedla na vrh Planjave in potem skozi Repov kot v dolino), prečenje grebena Zeleniških špic v zimskem času je tudi ena takih zelo lepih atraktivnih tur. V Julijcih pa ima seveda Triglav svoj čar in zmeraj ga bo imel: pozimi je najlepši, ker ni tako obiskan, in v snegu, s tistim 'morjem' oziroma kopreno, ki se naredi spodaj, dobi posebno privlačnost ... Pa tudi drugi cilji so: Škrlatica je med malo zahtevnejšimi, povpraševanje je za prečenje Škrnatarica-Dovški križ, Rokavi, Oltar. Zelo zaželena je Martuljška skupina, ker je poleti nedostopna, v zimskem času pa je, ker je skala pokrita s snegom in ni krušljiva, zato včasih celo lažje dosegljiva. Vedno več je tudi turnosmučarskih večdnevnih popotovanj po naših hribih," našteva Knop.
Kako pa je z opremo, sploh pozimi je ta specifična in je najbrž nimajo vsi? "Večina gostov je tako 'uhojena' in zelo aktivna preko leta, da si opremo priskrbijo sami. Tistim, ki je nimajo in tujcem, ki je nimajo s seboj, pa opremo posodimo," pojasnjuje Knop in dodaja, da ima gorski vodnik običajno sam opremo še za dva. Kaj pa zahteve glede fizične pripravljenosti, poznavanja uporabe zimske opreme in podobno? "Meni je najpomembnejši in glavni pogoj le dobra kondicija stranke, medtem ko je poznavanje osnov uporabe zimske opreme zaželeno, ni pa to pogoj, saj lahko osnov gibanja z derezami, uporabe cepina in ostalega gosta dovolj kvalitetno podučim med turo samo, in če klienta ne poznam, to tudi vedno storim. Je pa gost ves čas navezan in zato hudo predznanje ni potrebno, saj ga vodnik varuje."

Tudi za darilo
Knop vodi tudi na ledno plezanje in na zimske plezalne vzpone. "Za slednje kažejo interes po navadi ljudje, ki so vajeni gibanja po gorah in imajo v sebi že izdelano željo po plezanju. Zimske pristope delajo večinoma kar sami, želijo pa si še nekaj več ali pa na drugačen način. Ledno plezanje pa ima večina ljudi za poseben izziv - led je že sam po sebi bolj specifičen element in je treba gosta na začetku peljati v kakšno lažjo smer, da se ga navadi, zagotavlja pa to poseben adrenalin in posebno zadovoljstvo. Za oboje se odločajo večinoma ljudje srednje generacije, ki si to lahko finančno privoščijo, sami pa ne najdejo časa ali pa družbe za to dejavnost, ali pa si želijo izpolniti kakšne mladostne cilje in želje. Na splošno pa se za vodene ture odločajo zelo različni ljudje, od študentov pa do ljudi v zrelih letih, starih 60 let in več.
Pogosto je to tudi darilo ali pa si vodenje par podari ob kakšni obletnici in si ob taki priložnosti ljudje uresničijo kako dolgoletno željo - dva gresta na primer skupaj čez Severno triglavsko steno, bodisi po Slovenski ali pa po Nemški smeri, opravita kakšno grebensko prečenje itd. Praviloma so to planinci oziroma gorniki, ki se ne čutijo dovolj vešči ali gotovi vase, da bi se sami podali po neki zanje zahtevnejši poti ali po taki, ki jim predstavlja poseben izziv oziroma željo in jo zaradi varnosti raje opravijo pod vodstvom gorskega vodnika," pravi Knop.

Tatjana Vrbnjak

Osebni arhiv Jerneja Knopa

NEKAJ VEČ
O tem, kaj druži ljudi, ki se odločajo za gorsko vodenje, Jernej Knop pravi: "Našim gostom je poleg zaljubljenosti v hribe skupno to, da iščejo nekaj več. Nekateri iščejo neki presežek, nekateri pa nekoga, da jim pomaga stopiti na to pot, in potlej začnejo sami bolj pogumno delati podobne samostojne vzpone."