Delo, Književni listi / Ocene in vpogledi - Marjan Raztresen: Milan Vošank: Gora je kakor ženska. Didakta, 266 str., 29,90 evra.
Veliko knjižnico slovenskega planinskega čtiva, v kateri je kar dobro zastopano tudi vsakršno planinsko leposlovje, je obogatila skoraj 270 strani debela knjiga vsestranskega gornika, glasbenika in likovnika Milana Vošanka Gora je kakor ženska, ki jo je avtor podnaslovil Zgodbe iz popotne beležnice. Razširjene in literarizirane misli iz beležnice bi rojeni Korošec Vošank, zdaj že dolgoletni Notranjec, priseljenec v Cerknico, zaljubljenec v umetnost vseh vrst, predvsem pa v hribe in vsakršne dejavnosti v njih, lahko podnaslovil tudi z »živ ljenjepis neke alpinistične z alkoholom, muziko, ljubeznijo in lepoto prepojene mladosti, ki se kljub odmikajočim se letom nekako kar ne neha«.
Preden začne pisec pripovedovati svoje dolge planinske spomine, ki popeljejo bralca po številnih slovenskih gorah, poteh in alpinističnih smereh nanje, pa tudi na marsikatero goro v slovenski soseščini, sam nekako pojasni naslov knjige: »Luštno kolesarko spet ugledam tam na robu, v množici. Sname čelado, dolge lase ima razsute po ramenih, kolesarske hlače pa še vedno izzivalno potisnjene visoko po stegnih. Šele zdaj prav zaznam, kako velika je in vitka. Drži svoj bicikel in se izgublja med ljudmi, nekam navzdol, v zavetrje, sama. Da, sama, samozavestna, ponosna in lepa. Kakor Škrlatica onstran Krnice v vsem svojem veličastnem sijaju opoldanske poznopoletne svetlobe, kakor kamniti nasmeh na večnem obrazu Ajdovske deklice v Prisojniku. Gora je kakor ženska.«
Knjiga je lepo vabilo v gore, da bi v njih sprva kot bralci in potem dobesedno iz prve roke odkrili vsaj del tistega, kar je tam na dolgoletnih iskanjih našel Vošank. Z njim se sprehajamo po planinskih poteh, kolesarimo po strmih cestah in kolovozih do izhodišč pešpoti, turno in drugače smučamo, pa veliko plezamo in vmes skupaj z njim vseskozi romantično premišljujemo o neizmernih lepotah, ki se na teh poteh ponujajo obiskovalcem za take draži odprtih src. Vendar je treba opozoriti: to je pisal odličen poznavalec teh hribov, zato naj se romantičnim pripovedim ne da kar takoj zapeljati tisti, ki teh gora ne pozna, kajti razdalje v urah hoje ali kilometrih v pripovedih niso navedene. »To avgustovsko sobotno dopoldne sem iskal samote pod južnimi stenami Kordeževe glave,« piše Vošank tako lahkotno, da bi se človek kar takoj odpravil tja, če ne bi vedel, da so na Peco od vsepovsod kar dolge in strme poti. Ob opisih navidezno lahkih in brezskrbnih pohajanj po gorah, na primer s Kokrske čez Jezersko Kočno na Grintovec, mora bralec vendarle vedeti, da je to pisal alpinist; za »navadnega« hribovca je ta pot dolga, naporna, strma in seveda tudi nevarna ter primerna le za izkušenega planinca, ki naj bi se poleg tega na to turo ne odpravil sam.
Vse Vošankove literarizirane hribovske zgodbe iz te knjige so sicer pisane v enaki pripovedniški maniri, a je med posameznimi opisi vsakršnih njegovih potovanj na gore vendarle razlika.
Ljubezenski trikotniki z gorskimi vršaci
Skladno z naslovom knjige se že nekako spodobi, da so nekatere pripovedi vsaj posredno povezane z ljubeznijo. Takole spominja avtor »na skorajda že ponarodelo Dodijevo vprašanje, katera stvar ženskega spola je najbolj pretipana«, in takoj sam odgovarja, da je to severna stena Male Raduhe, »saj je skorajda ni pedi skale, kamor se ne bi položila roka alpinista«. Iz tega sklopa je gotovo tudi zelo resničen opis nekega zimskega plezanja, ki se je končalo v planinski koči, kjer »je harmonika že igrala. Kuhano vino me je hitro ogrelo, kitarske strune so kar trepetale od pričakovanja, spet smo peli in plesali dolgo čez polnoč, ko so se redki izbranci še ljubili, drugi zaman na glas prosili za ljubezen, večina pa nas je bila srečna, da smo imeli svojo mrzlo posteljo in mir.« A so spisane tudi čisto konkretne ljubezenske zgodbe, tudi v prvi osebi dvojine, pa tudi ljubezenski trikotniki, nad katerimi se dvigajo gorski vršaci.
Opisane so planinske in predvsem alpinistične zgodbe koroškega romantika z razlogom in brez njega, razlage strasti, ki žene najprej v gore in nato po njih do skrajnih meja človekovih zdržljivosti in zmožnosti, vsakršne fantazije samotnih gorskih popotnikov, boemske blodnje, dramatični opisi skorajšnjih tragedij in prisluškovanja besno divji gorski naravi, tik preden naj bi pospravila z vsem, kar ji ni doraslo. Vendar pisec celo v teh orisih ne more iz kože človeka, ki mu je glasba ob še marsičem drugem pomemben del življenja: »Huda ura je divjala čez Pohorje, razvejane smreke so se upogibale v podivjanih naletih vetrov in otožno klicaje zašumele v orgelskih simfonijah, da je bila muzika presunljiva in lepa hkrati. Ko je zagrmelo, je bilo slišati, kakor da so med vse te zvoke godal, pihal in trobil z vso udarnostjo in silovitostjo posegli še številni tolkalci. Tako je trajalo in igralo, le dežja ni hotelo biti, odnesti ga je moralo čez vrh Rogle nekam za Dravo.«
Vsaj enkrat se je avtor na straneh te knjige v gorah srečal s smrtjo, vsaj enkrat je na lastni koži občutil, kako blizu ji je lahko ob še tako majhni neprevidnosti. Morda mu prav zaradi takih izkušenj med belimi skalami in modrim nebom ni niti malo nerodno poiskati tolažbo izven zemeljskega ter bolj ali manj odkrito priznati, kako je razpet med družino, otroki, gorami in plezanjem, iz česar ne vidi izhoda.
Morda je v Vošankovi koroški naravi, da je v svojih pripovedih prepogosto z razlogom ali brez njega zamaknjeno otožen (mogoče Korošci mislijo drugače). Sicer pa je cela knjiga ena sama romantika, cepljena velik del na alpinizem, kar bi lahko pomenilo, da je za bralce drugačnega kova marsikje manj zanimiva. Vsekakor sodi med planinska leposlovna dela, v katerih so opisi gora in kakršni že koli vzponi nanje pogosto le okviri za premišljevanje in razglabljanje o življenju, ki bi bilo brez tega opojno lepega skalnatega nekoristnega sveta za Vošanka in še za marsikoga kot juha brez soli.
Marjan Raztresen