Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Trije dnevi na treh mejah. (Le da to ni nasvet za vse svete.)
Trije dnevi na treh mejah
Za jesenske praznike anTon, Tin, Igor peljejo Mihaela na visoko ležečo kmetijo. Prvi dan vstanejo eno uro prej kot ponavadi. »Na katero goro gremo?« zanima Tina. »Nedelja je priložnost za druženje z ljudmi teh dolin. V preprostem okolju je maša bolj pristna kot v kaki primestni cerkvi,« pojasnjuje anTon. Pred solčavsko cerkvijo Marije Snežne bode v oči le Igorjeva svetlo rdeča bunda. Ko se le-ta med mašo z mislimi pase po okoliških hribih, ne ve natančno, kaj ga predrami. Morda je bila to pomenljiva tišina, po kateri župnik iz Nazarij pove nekaj, o čemer sprva ni želel govoriti.
Popoldan Tin, anTon in Igor izginejo, ne da bi povedali, kam so namenjeni. V dolini se je že povsem stemnilo, ko stopijo na osvetljen prostor pred hišo. Gospodinja jih rahlo okara: »Dolgo vas ni bilo, Mihaela je že nekoliko skrbelo.« anTon je razpoložen: »Veste, kaj se nam je zgodilo? Prišli smo na en vrh. Tisti tam zgoraj, na Grintouz,« pokaže na Jerebičje. Igor dodaja: »Šli smo pogledat, kam pelje gozdna cesta. Čez nekaj ovinkov se je spremenila v traktorsko vlako, ta pa nas je pripeljala na Lesnikovo sedlo. Kar potegnilo nas je na najbližji vrh.« Navdušil se je tudi Tin: »Bili smo poravnani s Triglavom na obzorju!«
Zjutraj sta Tin in Mihael pri vstajanju prva. Zunaj čakata na trenutek, ko sonce obsije hišo. Kmetija se umirja od zgodnjega jutranjega dela. Mimo pride Karel in za špičko na obzorju, ki kuka med višjimi gorami, pove: »Tisto je Uršlja gora. Mislim, da se z nje vidijo samo tri kmetije na Solčavskem.« Tin se spoprijatelji z deklico iz Trsta. Jukiko je prijazen otrok, težko bi odrasel v žensko s trdim karakterjem. Tako kot Tin ima tudi ona rada domače živali.
Svet je strm in gorat, tu morajo celo krave imeti dobro kondicijo. S prihodom na sončni travnik najavljata zadovoljstvo dva rigajoča oslička. Tin teče za gosakom in gosposko gosko – in tiča si morata pri teku pred Tinom pomagati s krili. Jukiko se najraje igra z domačo mucko. Edina od mačk se pusti mečkati po rokah. »Zakaj gospa Neža poje, ko izkopavala krompir?« zanima Tina. »Ker je dobre volje.« anTon dopolni Igorja: »Tu ljudje živijo veselo in zadovoljno sredi vsakdanjega dela. In ne tako kot v mestu, kjer se veselimo večinoma le sredi zabav in sprostitev.«
Nekoliko nižje od hiše stoji nabožno znamenje. Tin gre z Mihaelom sedet na klopco pred njim. Skupaj zreta na Ojstrico. Na tem kraju si človek lahko odpre svoje srce. Domačinom so podobe gora tako vsakdanje, da si življenja ne predstavljajo brez pogleda na nje. Z anTonom zleze Tin še na Perkovo peč, od koder je pogled na domačijo najlepši. Mihael ju čaka na pol poti, lica mu vpijajo žarke gorskega sonca. Igor je ostal pri hiši, mimo katere prideta Primorca. Žena je navdušena: »Tu pa je kot v nebesih!« Igor zine: »Ko pa je slabo vreme, bi se vam zdelo, da ste v peklu.«
Mihael svoj mir najde pred hišo, trojica pa odide na potep. Seveda zvečer Mihaela zanima, kje so hodili. Igor navaja številke: »Pri kamnih 198, 219, 222, 226 in 227 in 228.« »Kakšne kode so to, kaj nimajo nikakršnih imen?« anTon pojasnjuje: »To so Lesnikovo sedlo, Matkovo sedlo, Matkov Grintovec, Lemotje, sedlo pod Matkovo kopo in kota na grebenu Matkove kope.«
Tin se pohvali: »Prišli smo celo malo višje od mejnega kamna 228. Pri možicu smo se z grebena spustili na slovensko stran. Oči je povedal, da bi od tam za vrh potrebovali le nekaj gole moči in spretnosti lažjega plezanja.« Igor dodaja: »Danes je bila v sončnem vremenu orientacija lahka. Mrak in megla pa človeku zmešata čute. Res je bilo lepo.« anTon mrmra: »Spodnji macesni so se pozlatili, gornjim so iglice dobile bronast odtenek, najvišjim macesnom pa je ostalo le vejevje v jekleni sivini.«
Igor dodaja svojo razlago: »Zgoraj so tri vrste poti. Lovska je najbolj uhojena in kjer gre skozi borovje, so veje požagane. Zašli smo na stezo od divjadi. Veje borovja so bile močno oguljene in pod njimi smo se morali globoko priklanjati gori, sicer ne bi prišli skozi. Graničarska pa gre tako rekoč izključno po meji.« anTon ugotavlja: »Res je škoda, da se mejne poti zaraščajo. Speljane so po lepih in razglednih grebenih.«
Za njihov zadnji dan v gosteh se bodo domači zbrali na kosilu spominskega dne. Igor ja nekoliko nervozen, vrh Matkove kope mu noče iti iz glave. anTon in Tin bi šla z njim le prvi del poti, z Mihaelom pa se dogovorijo, da počaka na kmetiji. Ko Karel sliši za Igorjev načrt, ga začenja skrbeti. Veliko jih je že peljal na ta vrh, tudi sinove in hčere. Ve, da ima gora svoje pasti, da pa se z nje da tudi pasti. Igorja argumenti ne omajejo, čeprav ve, da mu bo tudi zmanjkalo časa.
Po petnajstih minutah hoje se Igor zdrzne, za seboj zasliši sopenje. Seveda ni bil medved, dohitela jih je zlata prinašalka Luna. Pes ni 'za luno' – ob pravem času se obrne domov. anTon izkoristi priložnost in preusmeri pozornost: »Gremo po meji na drugo stran grebena, poiskat mejni kamen z najmanjšo številko.« Zlahka se dajo prepričati. Tako zavijejo na desni kolovoz, proti Pavličevim stenam. Umirijo utrip in se prvič čudijo povsem navadni gozdni travi: visoko klasje je pozlatila sončna svetloba.
Lapornata tla z zastalo vodo in zamočvirjeno travo trojico spominja na karavanško območje tega dela meje. Na vrhu Pavličevih sten najdejo vkopan mejni kamen 182 in spodaj zagledajo Pavličevo sedlo. Stojijo na trojni meji – med dolinami in visokogorjem, med Slovenijo in Avstrijo, med Karavankami in Savinjskimi Alpami.
Mihael jih čaka pred hišo, navidezno se ne zmeni za otroški živžav domačih vnukov in vnukinj. Na ograji slonita še vedno mladi sestri, omoženi v dolini. Tiho zreta v dobro jima znane podobe gora in dolin. Zagotovo sta z mislimi zatopljeni v leta mladosti. Tin je radoveden: »Ali so gore tudi navajene na te ljudi, gore te ljudi kaj pogrešajo?« Igor nič ne od vrne. Spozna, da je treba oditi, in to prav nič bučno. Od gostiteljev se poslovijo tiho, trenutku primerno.
Iztok Snoj