z naslovom EU in zavarovana območja:i Samo en narodni park imamo – kakšen naj bo?, na Bledu, 12. februarja 2004

Ohranimo Triglavski narodni park
za današnje in prihodnje rodove

Gradivo za strokovni posvet z naslovom
EU in zavarovana območja: samo en narodni park imamo – kakšen naj bo?
Bled, 12. februar 2004

Obrazložitev: V postopku sprejemanja zakona o Triglavskem narodnem parku je državni zbor dne 18.12.2003 sprejel sklep o javni predstavitvi dopolnjenega predloga zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1) - EPA 753-III, ki bo potekala od 12.01.2004 do 12.03.2004. V času javne predstavitve organizirajo nevladne organizacije v četrtek, 12. februarja 2004, posvet pod naslovom: Samo en narodni park imamo – kakšen naj bo.

Za ta posvet je pripravljeno gradivo: Ohranimo Triglavski narodni park za današnje in prihodnje rodove, ki obsega kratek povzetek mednarodnega sistema zavarovanih območij in smernic za ustanavljanje in upravljanje narodnih parkov IUCN kategorije II ter primerjavo dopolnjenega predloga zakona o Triglavskem narodnem parku s tem sistemom. Predlagane so tudi spremembe in dopolnitve k dopolnjenemu predlogu zakona z namenom, da bi ohranili izjemno bogato naravno in kulturno krajino v območju Alp in, da bi narodni park izpolnjeval mednarodne kriterije ter ostal še naprej vpisan v Seznam Združenih narodov kot eden izmed 3.881 narodnih parkov v svetu (stanje: 2003 UN List).
Gradivo, ki je bilo objavljeno in, ki se nanaša na sprejemanje predloga zakona o Triglavskem narodnem parku, je dosegljivo na spletnih straneh državnega zbora (dopolnjen predlog zakona, zapisi sej, itd.) ter na spletni strani ZRC SAZU (referati in sklepno sporočilo).

Uvod

Po definiciji IUCN (Svetovna zveza za varstvo naravo) je zavarovano območje tisto območje na kopnem in/ali morju, ki je prvenstveno namenjeno varstvu in ohranitvi biotske raznovrstnosti in je območje naravnih in s tem povezanih kulturnih vrednot ter upravljano na podlagi zakona ali na kak drug učinkovit način. S to definicijo so pokrita vsa zavarovana območja. Smernice za kategorizacijo zavarovanih območij (Guidelines for Protected Area Management Categories, IUCN, 1994) uvajajo sistem šestih kategorij (I – VI) po katerem so zavarovana območja razvrščena na podlagi ciljev in namenov njihovega zavarovanja. Skoraj vse države na svetu (preko 210) so prevzele IUCN sistem kategorij in ga uveljavile v nacionalni zakonodaji. Sklicujoč se na seznam Združenih narodov za leto 2003 (2003 United Nation List of Protected Areas) je 67% vseh zavarovanih območij na svetu (od skupno 102.102) razglašenih oziroma zavarovanih na podlagi IUCN kriterijev/kategorij, to pa predstavlja 81% skupne površine vseh zavarovanih območij, ki pokrivajo 11,5% kopnih površin zemlje. Drugi del zavarovanih območij je razglašen na podlagi mednarodnih konvencij in drugih sistemov, kot so: Svetovna dediščina (UNESCO World Heritage Sites), Biosferni rezervati (UNESCO Man and Biosphere Reserves), Mokrišča (Ramsar Sites), Natura 2000 (EU Commission Directives), itd. (vsa zavarovana območja pokrivajo cca 14% kopnih površin zemlje)

Slovenija v svoji temeljni zakonodaji - Zakon o ohranjanju narave (ZON - Ur.l. RS, št. 56/1999 (31/2000 - popr.), 110/2002, 119/2002, 22/2003) ni izrecno uveljavila IUCN-ovega sistema kategorij, pač pa je v zakon vgradila nekatere kriterije in tudi prevzela imena iz smernic IUCN (naravni rezervat, narodni park, regijski park), ter določena zavarovana območja tudi vpisala v seznam Združenih narodov (skupaj 32, od tega 1 narodni park - kategorija II, 2 naravna spomenika – kategorija III, 1 regijski park – kategorija V in 28 krajinskih parkov – kategorija V).

Mednarodni kriteriji – Smernice IUCN

Kategorija II: Narodni park: območje zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in oddih.

Definicija: Naravno območje kopnega in/ali morja, namenjeno (a) ohranitvi ekološke celovitosti enega ali več ekosistemov za današnje in prihodnje rodove, (b) izključitvi rabe in dejavnosti, ki bi bila škodljiva (v nasprotju) z nameni zavarovanja in (c) zagotavljanju možnosti za duhovni in telesni oddih, za raziskovalno in izobraževalno dejavnost ter za obisk območja, vse pa na okoljsko in kulturno prijazen način.

Velikost: Območje narodnega parka kategorije II naj bo dovolj veliko, da obsega enega ali več zaključenih ekosistemov, ki niso pod vplivom sprememb zaradi človekove rabe ali dejavnosti.

Coniranje: Narodni park je območje, ki je prvenstveno zavarovano zaradi ohranjanja ekosistemov in za oddih in temu cilju mora biti namenjenih najmanj tri četrtine, po možnosti pa tudi več celotnega območja narodnega parka. Upravljanje preostalega dela narodnega parka ne sme biti v nasprotju s prvenstvenim namenom narodnega parka. Lahko pa se posamezni deli območja posebej zavarujejo kot območja z različnimi upravljavskimi cilji in nameni, n.pr. znotraj narodnega parka se lahko zavarujejo posamezni deli kot naravni rezervati.

Upravljavec: Vlada je odgovorna za obstoj in blagor zavarovanih območij, kar vse naj bi bilo del nacionalne strategije varstva narave in trajnostnega razvoja. Neposredno odgovornost za upravljanje narodnega parka mora prevzeti od vlade pooblaščen organ ali uprava ali druga organizacija, vlada pa mora zagotoviti sredstva za upravljanje narodnega parka. Z zakonom ali podzakonskim aktom mora biti zagotovljeno, da bo upravljavec lahko učinkovito izvajal nadzor in sprejemal ukrepe za uresničevanje zakona in načrta upravljanja.

Načrt upravljanja: Vsa zavarovana območja morajo imeti načrt upravljanja se katerim se jasno opredelijo cilji in nameni zavarovanega območja in določijo ukrepi, financiranje ter komuniciranje z javnostjo in pridobivanje podpore za uresničevanje načrta upravljanja.

Lastništvo: Pomembno vprašanje pri ustanavljanju in upravljanju je lastništvo zemljišč, ki jih obsega narodni park. Vsa zemljišča v državni lasti naj upravlja upravljavec narodnega parka. Tudi zemljišča v lasti nevladnih organizacij so v večini primerov poverjena v upravljanje upravljavcu narodnega parka. Upravljavec ima tudi pooblastilo, da v imenu in za račun države uveljavlja predkupno pravico na zemljiščih v območju narodnega parka. Za zemljišča, ki so v zasebni lasti se v svetu uveljavljajo oblike pogodbenega varstva pri katerih je lastnik upravičen do določenih denarnih nadomestil za opravljanje naravovarstvenih nalog.

Lokalne skupnosti. Ne gleda na lastništvo zemljišč na območju narodnega parka je učinkovitost upravljanja narodnega parka v največji meri odvisna od naklonjenosti in podpore prebivalcev in njihovih lokalnih skupnosti pri upravljanju narodnega parka. Zato se v svetu uveljavljajo različni načini soupravljanja, v vseh primerih pa sodelovanje lokalnih prebivalcev in njihovih skupnosti pri upravljanju. Pri tem je pomembno, da so vzpostavljeni tudi različni sistemi odškodnin zaradi omejitev in prepovedi ter razne druge oblike nadomestil in vzpodbud.

Širše območje narodnega parka: Narodni park ne sme biti izoliran od širšega območja saj je z njim povezan tako okoljsko, ekonomsko in kulturno kot tudi politično. Zato je planiranje in upravljanje narodnega parka nujno vključiti v sistem planiranja širšega območja (regionalno planiranje), kajti na ta način lahko razvojna in druge politike prispevajo k učinkovitejšemu varstvu narodnega parka.

(Ne)skladnost dopolnjenega predloga zakona z mednarodnimi kriteriji

Definicija: Definicija za narodni park po ZON-u je podobna definiciji za narodni park kategorije II po IUCN smernicah. V dopolnjenem predlogu zakona je med temeljnimi cilji in nameni zavarovanja, to je ohranitev naravnih in kulturnih vrednot ter biotske raznovrstnosti na območju narodnega parka, preveč poudarjeno »zagotavljanje usklajenega razvoja turizma, kmetijstva in gozdarstva v osrednjem delu Julijskih Alp«. Taka določba bi se lahko nanašala le na tiste dejavnosti, ki niso v nasprotju z varstvom in ohranjanjem naravnih in kulturnih vrednot narodnega parka in to le v robnem območju in za potrebe prebivalstva v narodnem parku.

Velikost: Velikost narodnega parka po dopolnjenem predlogu zakona ustreza mednarodnim kriterijem.

Coniranje: Dopolnjen predlog zakona določa dve coni: osrednje in robno območje. Vendar pa je coniranje v nasprotju z mednarodnimi kriteriji, saj ni zagotovljeno razmerje med osrednjim in robnim območjem, to je najmanj tri četrtine območja namenjenega prvenstvenim ciljem in namenom narodnega parka. Z uvedbo podobmočij, kjer so dovoljene dejavnosti in rabe, ki niso v skladu s cilji in nameni osrednjega območja parka je to razmerje še poslabšano.

Upravljavec: Dopolnjeni predlog zakona ustrezno določa upravljavca narodnega parka, vendar pa njegove pristojnosti niso urejene na način, ki bi zagotavljal učinkovito nadzorstvo in ukrepanje pri uresničevanju zakona in na njegovi podlagi sprejetih aktov, predvsem pa načrta za upravljanje narodnega parka. Tudi vprašanje financiranja ostaja še vnaprej odprto (Proračun TNP za leto 2003 je znašal 300 milijonov SIT. Polovico toliko kot naj bi znašal - po podatkih na medmrežju - proračun KK Union Olimpija in kar nekaj manj kot proračuna rokometnih ekip Mobitela Prule ali Pivovarne Laško) Neustrezno pa je določen svet javnega zavoda, saj ima v izredno številčnem svetu javnega zavoda (16), vlada le tri predstavnike, medtem ko je preostalih 13 iz vrst predstavnikov občin (sedem), nevladnih organizacij (štirje), en predstavnik Kmetijske gozdarske zbornice ter en predstavnik delavcev zavoda. Ne nazadnje, je taka rešitev tudi draga, saj se članom sveta nadomeščajo stroški/sejnine za sodelovanje na sejah sveta. Rešitve v drugih državah se zelo razlikujejo med seboj, vendar v vseh primerih lahko o pomembnih vprašanjih upravljanja parka odločajo le tisti, ki so tudi po zakonu za to (so)odgovorni.

Načrt upravljanja: Dopolnjeni predlog zakona ni dosledno izpeljan iz ZON. Predvsem je nedosledno uporabljena določba ZON, da je načrt upravljanja obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin. Ne glede na ZON pa bi bilo bolj primerno, da bi se trajanje načrta upravljanja s šest let povečalo na deset let, kot je to urejeno v mnogih drugih državah.

Lastništvo: Dopolnjeni predlog zakona ohranja sedanji sistem, ko se na območju narodnega parka pojavlja več različnih državnih institucij, ki imajo pooblastilo za upravljanje s temi zemljišči. Država tudi ni zagotovila predkupne pravice v postopkih denacionalizacije in je že vrnila zemljišča, celo v osrednjem območju narodnega parka v naravi oziroma taki postopki še potekajo. Prav tako je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS še vedno največji upravljavec državnih zemljišč, s tem pa je upravljanje s temi zemljišči v določeni meri urejeno mimo zakona o Triglavskem narodnem parku. Podobno je z licencami za izvajanje lova, ribištva, vodnega gospodarstva in drugih posegov v tem prostoru, ki je poverjeno drugim institucijam ali posameznikom in ne upravljavcu narodnega parka. Posebno vprašanje je ureditev odnosov s pašnimi skupnostmi, ki imajo pravice na zemljiščih iz prejšnjih sistemov. Prav tako ni nobene nevladne organizacije na Slovenskem, ki bi načrtno zbirala denar za odkup zasebnih zemljišč v primeru, če država ne bi uveljavila predkupne pravice na zemljiščih v območju narodnega parka, in bi ta zemljišča odstopala v upravljanje upravljavcu narodnega parka (podobno, kot to že desetletja dela Alpenverein Oesterreich, ki je eden večjih lastnikov zemljišč v narodnem parku Hohe Tauern). Vsekakor mora vsaka država v skladu s svojo zakonodajo urediti lastniška vprašanja tudi na zavarovanih območjih, vendar pa mora zaradi učinkovitosti upravljanja z narodnim parkom urediti to na najbolj ustrezen način. Množica odgovornih in tudi od države pooblaščenih institucij k temu ne more prispevati.

Lokalne skupnosti. Lokalne skupnosti neposredno sodelujejo pri upravljanju narodnega parka predvsem skozi skupni razvojni program območja narodnega parka. Dopolnjeni predlog zakona izrecno določa, da se v tem programu upošteva načrt upravljanja narodnega parka, upravljavec narodnega parka pa le sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri doseganju namena zavarovanja in zastavljenih ciljev varstva in razvoja narodnega parka, nima pa nobenih pooblastil za zavrnitev za narodni park nesprejemljivih rešitev. Upravljavec narodnega parka tudi nima vpliva na izdajanje upravnih aktov za gradnje objektov, saj so po dopolnjenem predlogu zakona upravni organi, pristojni za izdajo takih aktov, o izdaji le-teh dolžni le seznaniti upravljavca parka. V obdobju, ko načrt upravljanja še ne bo sprejet, upravljavec narodnega parka pa ne bo imel nobenih možnosti uveljaviti prioritete varstva pred prioritetami, ki bi jih lahko zastopale lokalne skupnosti in posamezniki, lahko prihaja do sporov med lokalnimi skupnostmi in upravljavcem parka na eni strani ter med prebivalci in ostalimi uporabniki prostora (obiskovalci, lastniki zemljišč, itd.) ter upravljavcem narodnega parka na drugi strani. Ker je vrsta predlaganih rešitev, ki se nanašajo na trajnostni razvoj na območju narodnega parka brez ustreznega sistema financiranja le deklarativno navajanje, bo to še dodatno povečalo napetosti med prebivalstvom in upravljavcem narodnega parka.

Širše območje narodnega parka: Dopolnjeni predlog zakon določa regionalno zasnovo prostorskega razvoja s katero naj bi se poleg vsebin, ki jih določajo predpisi o urejanju prostora, določile tudi usmeritve, izhodišča in pogoji, ki se nanašajo na varstvo stavbne dediščine, usmerjanje poselitve oziroma poselitvena območja ter usmeritve, izhodišča in pogoji za urejanje prostora v skladu z določbami zakona o Triglavskem narodnem parku v državnih lokacijskih načrtih in prostorskih aktih občin za območje narodnega parka. Ta določba temelji na predpostavki, da bosta zakon o Triglavskem narodnem parku in načrt upravljanja upoštevana pri načrtovanju tako državnih lokacijskih načrtov, kot tudi prostorskih aktov občin, vendar pogrešamo eksplicitno navedbo take določbe v predlogu zakona. Zato obstaja bojazen, da upravljavec narodnega parka ne bo mogel uporabiti pooblastil za zavarovanje interesov varstva pred drugimi interesi.

Kakšen naj bo naš edini narodni park

1. Namen in cilji narodnega parka (1. člen)
   Namen in cilji narodnega parka naj bodo bolj jasno opredeljeni in sicer:
   Namen zavarovanja območja narodnega parka je, da se trajno zagotovi varstvo naravnih vrednot državnega pomena na območju narodnega parka, ohrani prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi ter veliko biotsko raznovrstnostjo in krajinsko pestrostjo, ohrani habitate rastlinskih in živalskih vrst in zagotovi varstvo in ohranitev kulturne krajine in kulturne dediščine. V narodnem parku se omogočajo dejavnosti prebivalstva narodnega parka po načelu trajnosti: turizem, kmetijstvo in gozdarstvo vse pa prilagojeno značilnostim narodnega parka ter v ta namen zagotovijo finančni in drugi ukrepi za usklajen trajnostni razvoj. V narodnem parku se na način in pod pogoji tega zakona omogoča doživljanje narave in naravi prijazna rekreacija.

2. Območje narodnega parka in coniranje (4. in 5. člen)
   Dosedanje meje narodnega parka naj se ne spreminjajo, razen v primeru, če so ugotovljeni pogoji za povečanje osrednjega območja in/ali celotnega parka.
   Vrstni red naštevanja varstvenih območij naj bi bil obrnjen: najprej osrednje območje in nato robno območje. Povzame naj se sistem iz sedaj veljavnega zakona.
   Naveden naj bo odstotek oziroma delež, ki ga predstavlja osrednje območje v celotnem parku s tem, da bo najmanj tri četrtine narodnega parka v osrednjem območju.
   Črtajo naj se določbe, ki uvajajo podobmočja saj v osrednjem območju parka ne more biti dovoljeno, da se “zaradi varstva tradicionalnih oblik rabe prostora v skladu z določbami tega zakona vzpostavlja poseben varstveni režim, na podlagi katerega se dopušča večji vpliv človeka na naravo zaradi izvajanja dejavnosti kmetijstva, gozdarstva, lova in ribolova ter rekreacije, ki ni v nasprotju z nameni osrednjega območja narodnega parka”

3. Varstveni režimi (8., 9., 10. in 12.člen)
   Območje narodnega parka: Načelo, da se “na območju narodnega parka ne smejo izvajati posegi, opravljati dejavnosti ali ravnati v obsegu in na način, ki bi lahko ogrozil namen ustanovitve narodnega parka oziroma škodljivo vplival na naravne vrednote v taki meri, da bi se bistveno spremenile tiste lastnosti, ki so pomembne za njihovo ohranitev, biotsko raznovrstnost in krajinsko vrednost”, je sicer v skladu z mednarodnimi smernicami. Vendar bi kazalo v uvodnem stavku še bolj jasno zapisati načelo, na katerem naj sloni sistem varstvenih režimov, in sicer: “Na območju narodnega parka je vsako poškodovanje ali sprememba naravnega ravnovesja, živalskega ali rastlinskega sveta, nežive narave ter krajinske slike, prepovedana, zlasti pa je prepovedano:…….“ Bolj primerno bi bilo dosledno urediti sistem dovoljenih dejavnosti in posegov, ne pa sistem prepovedi, kot je predlagan v dopolnjenem predlogu zakona. V množici prepovedi (skupaj 40 za celotno območje parka in dodatnih več kot 20 za osrednje območje) so navedene le nekatere in kazalo bi ponovno proučiti smotrnost predpisanih prepovedi in izjem od teh prepovedi.
   
   Osrednje območje: V dopolnjenem predlogu zakona je definicija za osrednje območje (4. člen) ustrezno določena in sicer: “osrednje območje je namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, varstva in ohranjanja naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov, ohranjanje prvobitnih naravnih območij, biotske raznovrstnosti, življenjskih prostorov rastlin in živali ter za omogočanje obiskovanja in rekreacije ter kulturnih, vzgojno izobraževalnih in znanstvenih dejavnosti v obsegu in na način, ki je za naravo čim manj moteč”. Vendar pa je z ureditvijo varstvenih režimov (9., 10., in 12. člen) ta definicija razvrednotena. Sicer je določeno splošno načelo, da v osrednjem območju lov, ribolov in gospodarjenje z gozdom niso dovoljene dejavnosti, vendar pa so kot izjeme od tega pravila, mnoge gospodarske dejavnosti in raba dovoljene. Povsem nesprejemljive so tudi določbe o varstvenih režimih v podobmočjih. Zato je potrebno nanovo urediti režime za osrednje območje in sicer tako, da bodo gospodarske dejavnosti v osrednjem območju, razen pašništva in obiskovanja narodnega parka, izključene. Ker se nekatere dejavnosti še opravljajo, naj se predpiše petletno obdobje v katerem naj bi prenehali s temi dejavnostmi, vse pa v skladu s programom prehoda, ki bi bil tudi del načrta upravljanja, kar pomeni, da bo tudi finančno pokrit.

4. Upravljanje narodnega parka (19., 20. in 23. člen)
   Organi javnega zavoda: Predlagani svet javnega zavoda je zelo številčen organ (16 članov), v katerem pa ima vlada le tri predstavnike. Za primerjavo: po Zakonu o Regijskem parku Škocjanske jame ima svet zavoda predsednika in šest članov sveta od katerih predsednika in tri člane sveta imenuje vlada, enega člana izvolijo izmed sebe delavci javnega zavoda, enega člana imenuje pristojna občina, enega člana imenujejo skupaj prebivalci naselij v parku. Podobno ureditev je zaradi večje učinkovitosti sveta javnega zavoda smotrno zagovarjati tudi za narodni park in sicer naj bi štel 7 članov, vključno s predsednikom, v njem pa bi bili predstavniki najodgovornejših dejavnikov za upravljanje z narodnim parkom s tem, da bi predstavniki občin bili imenovani tako, da enega člana imenujejo občine iz Gorenjske statistične regije in enega člana občine iz Goriške statistične regije. Glede na dejstvo, da je postal Triglavski narodni park tudi Biosferni rezervat naj vlada v okviru svoje kvote predlaga tudi predstavnika Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Predstavniki drugih pomembnih institucij in nevladnih organizacij, ki so navedene v 19. členu pa naj bi sodelovali v strokovnem svetu javnega zavoda. Pomembno pa je, da dobijo prebivalci v parku in občine na območju parka pravico in dolžnost soupravljati narodni park. To je nujno urediti tako z uvedbo posebnega organa upravljanja (forum ali zbor) kot tudi skozi druge določbe tega zakona, predvsem pa pri urejanju prostora in razvojnih vprašanjih ter pri ureditvi vrste spodbud in pogodbenega varstva. Podobne oblike sodelovanja občin in prebivalcev parka z upravljavcem parka poznajo skoraj vsi narodni parki in druga zavarovana območja v Evropi in v svetu.
   
   Upravljavec narodnega parka: V dopolnjenem predlogu zakona je navedenih zelo veliko nalog upravljavca narodnega parka, vendar pa to ne zagotavlja, da bi javni zavod lahko učinkovito ukrepal v primerih nespoštovanja zakona. To še posebej velja pri urejanju prostora, pri razvojnih usmeritvah kot tudi pri izdajanju upravnih aktov za posege v prostor, vključno v primerih »črnih gradenj«, ker za to nima javnega pooblastila. Upravljavcu narodnega parka je potrebno zagotoviti vpliv na posege v prostor na območju narodnega parka, vendar na učinkovit in nebirokratski način. Upravljavec naj dobi pravico dajati mnenja in soglasja v zadevah, ki morajo biti določene s tem zakonom. Upravljavec naj tudi dobi pravico stranke v postopku v vseh upravnih zadevah pri sprejemanju planskih aktov in za vse posege v prostor v območju narodnega parka. Upravljavec mora tudi dobiti pooblastilo, da v imenu in za račun države izvaja predkupno pravico na zemljiščih na območju narodnega parka. Upravljavec narodnega parka mora dobiti pooblastilo, da opravlja naloge varstva divjadi v celotnem osrednjem območju narodnega parka, poleg gojitvenega lovišča Triglav, vse pa v skladu s tem zakonom in zakonom o lovstvu. V prehodnih določbah se določi rok, do katerega bodo vsa gojitvena lovišča na osrednjem območju prešla v upravljanje upravljavca narodnega parka (nov 34.č člen).
   
   Načrt upravljanja: Glede na prakso v drugih narodnih parkih je predlagano daljše obdobje trajanja načrta upravljanja, in sicer deset let. Ker je izdelava in sprejetje načrta upravljanja običajno dolgotrajen postopek (običajno se računa obdobje do treh let) je potrebno za prehodni čas določiti, da vlada sprejme začasne upravljavske smernice za čas do sprejetja prvega upravljavskega načrta (v skladu z določbo ZON). Ne glede na določbo v ZON je zaradi jasnosti potrebno tudi v tem zakonu določiti, da je načrt upravljanja obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin na območju narodnega parka.

5. Druga poglavja zakona
   Urejanje prostora (14. člen): Zakon naj določi le tiste posebnosti prostorskega razvoja, ki se morajo urejati v skladu s tem zakonom in načrtom upravljanja. Regionalna zasnova prostorskega razvoja je lahko koristen dokument ob upoštevanju, da so naravovarstvene smernice (po ZON) sestavni del načrta upravljanja in s tem obvezno izhodišče za vse planske procese in pravne akte za posege v prostor. Ob predpostavki, da bodo končno tudi upravni akti za poseg v prostor na območju narodnega parka dosegli evropske standarde za posege v prostor in, da bodo inšpekcijske službe imele ustrezna pooblastila za njihovo razveljavitev, v primerih, ko bi bili izdani v nasprotju z dokumenti narodnega parka in, ko se bo izkoreninila praksa, da upravni organi lahko pod naslovom gradnje ali obnove senika izdajo upravni akt za tak poseg v prostor tudi lastnikom parcel, ki so manjše od tisoč kvadratnih metrov (nato pa pod takim dovoljenjem zraste stanovanjska ali počitniška hiša ali celo vila) in, ko se s tem izigravajo tako kmetijski zakon kot tudi zakon o narodnem parku, da o prostorski zakonodaji niti ne govorimo, bi zadoščala določba, da so upravni organi, pristojni za izdajo upravnih aktov za poseg v prostor z njihovo izdajo dolžni (samo) seznaniti upravljavca parka. Dokler pa se taka praksa ne izkorenini, bi bilo smotrno uvesti obvezno soglasje upravljavca k vsem posegom v prostor na območju narodnega parka in ne samo v osrednjem območju, kot bi bilo sicer bolj primerno. Seveda pa pod soglasjem ne razumemo samo pravnega akta, ki ga izdaja upravljavec, pač pa mnogo več: to je tudi svetovanje in oblikovanje ustreznega odnosa do kulturne krajine in varstva narave. Sedanja praksa, ko je prostorska politika odtegnjena upravljavcu ter prenesena na ministrstvo, pristojno za prostor, se je izkazala za popolnoma neučinkovito. Ker v postopku za spremembo zakona ni bila izdelana analiza stanja na tem področju (ali pa ni bila objavljena), se pri teh sodbah predvsem opiramo na mnenja mnogih obiskovalcev narodnega parka, na javna glasila in na lastna opažanja prakse, ki pa je v globokem navzkrižju z deklariranim varstvom.
   
   Razvojne usmeritve (15. člen): Predlagatelji vztrajajo na zelo podrobnih določbah, ki zadevajo razvoj območja narodnega parka. Vendar pa predlagano besedilo ne daje nobene garancije, da bodo te določbe tudi materializirane. Zato je nujno obvezati vlado, da za območje narodnega parka sprejme konkretne programe spodbud za trajnostni razvoj v robnem območju, vendar le za prebivalce v narodnem parku, po možnosti za enako obdobje, kot se sprejema načrt upravljanja. Tak pristop bi pomenil garancijo, da bodo prebivalci v narodnem parku podpirali načrt upravljanja in sodelovali pri njegovem uresničevanju.

6. Skupni razvojni program (16. člen), razvojni ukrepi in spodbude (17. in 18. člen): Dopolnjen predlog zakona zelo podrobno ureja razvojne naloge (program, ukrepi, spodbude), kar pa ni nujno predmet tega zakona. Bolj primerno bi bilo to urediti v okviru drugih programov za skladen regionalni razvoj, zato je v varianti predlagano, da se 16., 17. in 18. člen črtajo. Dosledna izpeljava določbe 15. člena tega zakona daje v celoti podlago za ureditev spodbud za prebivalce v parku kot tudi za pogodbeno varstvo za lastnike na območju narodnega parka.
   
   Prehodne in končne določbe (34.b člen): Nevzdržna je ureditev, da »se za lov divjadi v osrednjem območju narodnega parka postopoma nelovna območja v osrednjem območju in lovišča v podobmočjih osrednjega območja preoblikujejo tako, da nelovna območja obsegajo 75 odstotkov površine osrednjega območja, lovišča pa 25 odstotkov površine osrednjega območja«. Uvajanje 75 % osrednjega območja kot območja brez lova je v nasprotju s tem, kar terjajo mednarodni kriteriji, t.j., da je osrednje območje, ki mora obsegati najmanj 75% celotne površine narodnega parka, namenjeno naravnim procesom in morajo biti človekove dejavnosti izključene. Lov je tudi sicer nesprejemljiva dejavnost za narodni park kot celoto, predvsem pa mora biti z zakonom prepovedan v osrednjem območju. To območje je tudi po tem zakonu (4. člen) “namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, varstva in ohranjanja naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov, ohranjanje prvobitnih naravnih območij, biotske raznovrstnosti, življenjskih prostorov rastlin in živali ter za omogočanje obiskovanja in rekreacije ter kulturnih, vzgojno izobraževalnih in znanstvenih dejavnosti v obsegu in na način, ki je za naravo čim manj moteč.”, zato je ta določba tudi v nasprotju z deklariranim varstvom in s temeljno idejo o narodnem parku. Zato naj se ta člen črta.
   
   Prehodne in končne določbe – prehodno obdobje (nov 34.č člen): Zaradi nesporno velikih problemov pri posegih v prostor, bodisi zakonitih kot tudi nezakonitih, je nujno zavarovati interese varstva pred posegi tudi v obdobju do sprejetja prvega upravljavskega načrta. Zato je predlagana ureditev, da so z dnem uveljavitve tega zakona investitorji in izvajalci za vse posege v prostor v osrednjem območju narodnega parka (varianta: na območju narodnega parka) in za izvajanje del in graditev objektov, sprejetih z gozdnogospodarskimi načrti, plani za kmetijstvo, lovsko gospodarskimi načrti, ribiško-gojitvenimi načrti in načrti za razvoj vodnega gospodarstva in s programom Planinske zveze Slovenije, dolžni pridobiti predhodno soglasje upravljavca narodnega parka. Ta določba velja za čas, dokler se ne sprejme načrt upravljanja narodnega parka. Ker so nekatere dejavnosti, ki jih opravljajo izvajalci v osrednjem območju narodnega parka, v nasprotju z določbami tega zakona, je potrebno najkasneje v petih letih po uveljavitvi tega zakona s temi dejavnostmi prenehati. Izvajalci teh dejavnosti naj bi skupaj z upravljavcem pripravili poseben program prehoda. Ta program naj postane sestavni del prvega upravljavskega načrta.

   Zaključek

   Za pripravo spremembe obstoječega zakona o Triglavskem narodnem parku oziroma novega zakona sta odgovorna predvsem Ministrstvo za okolje, prostor in energijo in Vlada RS. Ker pa so pristojni organi predolgo odlašali s prilagoditvijo tega zakona sedanjemu političnemu in pravnemu sistemu oziroma so se temu odpovedali, so pobudo prevzeli poslanci, ki so tudi predlagatelji dopolnjenega predloga zakona. Ker ni bila izdelana temeljita analiza razmer in stanja v narodnem parku, ki obstoja že preko 20 let, je koncept zakona zasnovan na napačnih predpostavkah, saj daje prevelik poudarek razvojnim vprašanjem, v celoti pa zanemarja mednarodne kriterije za narodne parke po katerih mora biti pretežni del, najmanj pa tri četrtine celotne površine parka namenjene naravnim procesom in le izjemoma so lahko v osrednjem območju dovoljene tudi dejavnosti, kot n.pr. tradicionalno pašništvo in nujna infrastruktura za obisk parka. Predlog zakona, ki nam je ponujen v razpravo, torej izhaja iz predpostavke, da »zakon ne sme biti samo skupek prepovedi in neživljenjskih omejitev, pač pa naj fizičnim in pravnim osebam omogoča tiste posege v prostor, ki so utemeljeni in z vidika varstva narave ne pomenijo takšne stopnje ogroženosti, da bi se z njimi ogrozila biotska raznovrstnost, naravna vrednota ali zavarovano območje«. Taka teza je sicer dobronamerna, vendar pa je v končni posledici izpeljana »življenjsko«, in sicer tako, da se, med drugim, načrtujejo nova smučišča na Voglu, nove gradnje v neposredni bližini ali celo na obali Bohinjskega jezera, itd. in želi se ohraniti lov in nekatere druge gospodarske dejavnosti tudi v osrednjem območju parka (podobmočja), itd. Če bo državni zbor, kljub resnim opozorilom nevladnih organizacij in strokovnih institucij, kot je SAZU in druge, sprejel zakon na podlagi tega dopolnjenega predloga zakona, obstoji resna nevarnost, da bo Slovenija izgubila svoj edini narodni park. S tem pa bi se, v skrajni posledici, Slovenci odrekli varstvu in ohranitvi najvrednejšega kar imamo, to pa je dobršen del še ohranjene divjine in izjemne kulturne krajine v območju Alp, kar vse smo uspeli, kljub nekaterim napačnim posegom v preteklosti, še ohraniti. Ohranimo jo tudi prihodnjim rodovom.

   Januar 2004