Leon, ki je poleti tekel na Grintovec, sprašuje o zimskih razmerah na gori. Odgovora ni. Fant, dobra ideja za turo!

Prost dan v četrtek

Grintovec

Zvêni v gorah

Z-nanje
V-era
E-go
N-amen
I-nformacija

Obveščevalna točka. Preletim splet, če je izlet na forumu kdo vpisal v Zimske razmere. Nič. Bi vedeli znanci v Kamniku? Nerad razlagam, kam nameravam. Zavrtim številke od Doma v Kamniški Bistrici, če vedo, kakšna je cesta. »Do prvega soseda je kopna, za naprej pa ne vem,« prijazno zveni starejši ženski glas. Čas je, da se pozanimam za kak drug PD. Njihovi ljubljanski podjetniški družbi letos ne mislim več plačati prijavnine za gore. Videti so kot planinska organizacija, vendar nisem prepričan o tem. Od Stahovice drsim proti toku Kamniške Bistrice in si umišljam podobe višin. Pri Rzeniku ustavim spomin. Našel sem rezervni cilj, lahko grem na Grintovec. Tudi brez informacij bo šlo.

Impulz in namen. Leon je poleti tekel na Grintovec, sedaj pa želi opraviti zimski vzpon. Pri KGT Papež sem brskal za njegovimi rezultati. Moj ego si želi tudi primerjave dosežkov… ah, nekoč sem bil minuto hitrejši! Na vrh je pritekel za Marjanom – MMM. Del poti sta morda celo prehodila skupaj. Fant me je spomnil, da že drugo zimo iščem primerni trenutek za obisk strehe svetá kamniškega. Name lahko vpliva ena sama informacija. Pustil sem se vplivati še drugim vestem. Kot na primer - kakšno bo vreme. A brez trdnega namena se ne bi odpravil. Ta cilj bi zmogel in znal.

Človek, Vladimir, ima popolno svobodo. Zmožen se je sam oskrbeti z vsem svetlim, kar mu je bog dal na začetku, vzame pa lahko tudi drugo. Človek je enotnost nasprotij. Poglej, sonce sveti. Je božja stvaritev. Tu je zaradi vseh – mene in tebe, kačice, trave in rože. Toda čebela srka iz rože med, pajek pa strup. Vsak od njiju ima programiran namen, zato ne more nobena čebela ali pajek ravnati drugače. Le človek je izjema. Eden se lahko veseli sončnih žarkov, drugi pa se nanje jezi. Človek je tako čebela kot pajek. (*)

Prelet oblakov čez Kokrsko sedlo

Sled. Za volanom z višino po malem raste napetost. Pojma nimam, kako daleč pripeljem. Pod Žagano pečjo izdahnem vzdih, ko se kolesa zavrtijo v prazno. Avto obstane. Za zidano strojnico žičnice naletim na stopinje. Gozdni dih postaja redkejši. Ven sem. S pogledom na sedlo izgine človekova sled. Sredi doline nastajajo posamezne bele zgostitve, ki se dvignejo do koprene redkih oblakov. Koprnim po višini. Kdo zna brati, kakšno informacijo nosi para v sebi? Ni te vrste, da bi v ozračju puščala sledi v obliki dežja ali snega. V ravni črti luknjam sveže korake in kložast sneg me le počasi spušča navzgor. O tem bom na splet dal sled nekaj besed.

Zven ledenih kristalčkov. Stekleno zacingljajo snežni kristalčki, ki se po skorji narahlo posipljejo s sten Kalške gore. Spomnim se nesreče, v kateri je plaz pokopal doktorja plazologije. Kakšno je bilo sporočilo te informacije? Kaj se lahko naučim iz nje? Je možno Naravo celovito opisati le z znanstvenimi očmi? Za vsak slučaj, da me ne pokoplje živa Narava, zavijem pod kopno steno na desni. Občutek je boljši. Ne spomnim se, da bi prebral dobro razlago, zakaj in v čem se umetni sneg tako razlikuje od naravnega, kakšno skrivnost naravni kristali nosijo v sebi. Znanje vedno pride prav, verjetno pa ni vse, kar potrebujem.

Veter je na hitro potegnil belo zaveso

Svetel občutek. Sonce sveti že z druge strani gore. Prost dan sem vzel, da sem se zjutraj naspal. Zemlja se obrača in zvrača. Za strmino se zdi, kot bi se postavljala vse bolj pokonci. Po zadnjih, najtežjih korakih se sprosti vsakovrstna napetost. Odboj svetlobe z Grintovca zažari v zenicah in da gori prijazen izgled. Na šolskem športnem dnevu. sem in Narava je moj učitelj. V šolah trpajo v učence kar največ informacij, vendar jih ne učijo, kako ločevati pomembne od zavajajočih in kako razločevati resnične od neresničnih. Nekatere sošolce je zmedlo, ko smo pri fiziki dobili nalogo z enim podatkom preveč. Niso znali uporabiti ustrezne formule. Danes je informacij raje veliko preveč kot premalo. Življenjske formule, ki sem se jih naučil na pamet, izgubljajo vrednost in smisel. Težje se odučim nečesa nepotrebnega kot naučim nekaj novega.

Energija. Postopam pred kočo in sonce ogreva željo po prostranem sončnem pobočju. Posveti se mi, da bo višje lažje hoditi. Nimam občutka, da sem sam. V zraku je živo. Okoli se kar naprej nekaj dogaja. Ne vem, zakaj bi bilo v cerkvah lažje najti stik z bogom, kot na prostem, na pristnem prostoru. Vse je možno doživeti osebno, ne samo stik z Naravo, tudi v molitvi pri iskanju stika z bogom. Utrujen sem, želja pa me vleče navzgor. Pri tem dobivam nekakšno podporo.

Vera, Vladimir, je zelo raznolika. Pogosto drži človek v roki Koran, Sveto pismo ali kako drugo modro knjigo pravirov, pravi, da veruje in poskuša celo druge poučevati o tem, dajansko pa sklepa z Bogom kupčijo: »Vidiš, jaz verujem vate, upoštevaj to, če se kaj zgodi.« Vendar le verjeti ni dovolj. Predstavljaj si vojsko, ki vsi do zadnjega verjamejo v svojega polkovnika. Ne gredo pa v boj. Tako brezpogojno verjamejo vanj, da menijo: bo že zmagal sam.(*)

Še letijo novi beli kosi izza grebena od Kočne

Preleti. Iz kotanje v Spodnjih Jamah grem za gamsom, ki je po trasi markirane poti igraje zlezel na rob strehe. Na slemenu iščem prehode po skalah in golem grušču, da mi ne bi bilo treba gaziti snega. Poleti sem bral in celo poizvedoval o Evini smrtni nesreči. Želel sem vedeti, kakšni so občutki, ko se moraš odločati – poklicati reševalce ali jih ne poklicati. Kaj, če se mi je na Peci jeseni le izpolnila ena od želja? Iz Kokre se na hitro dvigne tanka zavesa. Obstanem. Zaradi megle sta se pred tremi leti izgubila na vrhu dva alpinista. Ne potrebujem take izkušnje, ampak sledi svojih stopinj v snegu. Da me bodo zanesljivo pripeljale nazaj, v kolikor bi se vreme na hitro poslabšalo.

Nenavadne navade. Odprejo se pogledi z vseh strani in stopim v sneg. Bližam se časovnemu mestu povratka, pa ne vem, ali napredujem po trasi poti ali ne. Obrniti mislim takoj, ko bom zagledal prvo markacijo. Najdem le marmorno ploščo z imenom in datumom. »To ni markacija.« Stopim naprej. Čudovito blizu preletavajo goro oblaki oblik čipk. Rdeč kolobarček. »Bo narobe, če nadaljujem?« Kot bi tiho priplaval ne. Kovinska ploščica. Nižje je umrl pred tridesetimi leti Milan, na tem mestu pa Mirko pred tremi leti. Komu služijo taki napisi? Še dobro, da jih na stenah bolniških sob ne pritrjujejo sorodniki umrlih v bolnicah.

Končno višina Kalškega grebena. A nekdo tamle v beli halji maha v pozdrav?

Obrat. Dnevu se iztekajo zadnje minute. Nepreklicno se bom obrnil ob sončnem zahodu, četudi ne bom še na vrhu. Sončni žarki so začeli po gornjem pobočju svetiti od spodaj. Gibanje zraka se umiri in posamezni kosmi zračne vate obmirujejo v bližini. Končno, v pravem trenutku! Očara me Peca v mraku. Nanjo sem nesel svoj ego, na vsak način sem se želel javiti z vrha. Košček ega sem na srečo moral pustiti na gori. Polna luna. Sončeve krogle ni več videti. Držati se moram dokončnih odločitev in takoj sestopiti. Palice nadomestim s cepinom in prestopim se z vrha.

Ni norec tisti, ki ga tako označujejo, ampak tisti, ki sprejema laskave besede za resnične. Napuh in samozaverovanost sta uničujoča. Celo med razsvetljenimi se je le redkim uspelo upreti temu grehu. Napuh naredi človekovo podobo nenaravno in zatemni njegovo dušo. Prav zaradi te slabosti niso mogli filozofi v preteklosti in današnji geniji ustvariti veliko vrednega. Ker so ujetniki svojega ega, začnejo že po prvi potezi zapravljati, kar jim je bilo dano na začetku. (*)

Zgostitev. Že po nekaj korakih se zazdi, da se blizu nekaj dogaja. Obstanem in opazujem okolico. Nisem takoj pomislil, da bi pogledal kvišku. Samo deset metrov nad mano se na mestu počasi vrtinči in preoblikuje vsega deset metrov širok kosem zgoščenega zraka. Po neponovljivi minuto ali dve dolgi predstavi nenehnega spreminjanja oblike se začneva premikati in uresničevati vsak svoj namen. Kakšen je njegov, mi ni znano. Previdnost ne bo odveč, čeprav to verjetno ni vse. Bil je alpinist, ki je dvakrat preveril trdnost vsakega oprimka, potem pa se mu je enkrat samkrat odlomila dvotonska skala. Nihče ni znal razložiti, zakaj.

Ozračje postaja vse bolj mirno. Gre tudi on na vrh Grintovca?

Večerne novice. S pogledom pobožam vsako skalo, ki ob sestopu gleda iz snega. Dnevne svetlobe je premalo, polna luna še ni dovolj visoko. Svetilka zaradi razpršenih ostankov večerne svetlobe sprva očem ne daje dobre opore. Tričetrt litra čaja je bilo premalo za tako dolg izlet. Med nebom in jezikom sproti topim majhne količine ledenih kristalov. Izpustil sem večerno informativno oddajo. Kdor obvladuje informacije, obvladuje ljudi, ki so odvisni od njih. Vse težje je prepoznati, kaj od napisanega je resnično in kaj ni. Spoznanja, dosežena v Naravi ali z njeno pomočjo, morajo biti prava in dobra. Stiska me v praznem želodcu. Spoznam, da sem danes pretiraval z naporom. Odločim se, da bo vseeno šlo vse dobro. Zares. Nobeno igranje, sprenevedanje in prenarejanje, nobeno ustvarjanje iluzij mi ob sestopu ne bo pomagalo.

Razumi, Vladimir, da ti zdaj vidiš samo podobo, oblikovano na podlagi postulatov tehnokratskega sveta. Poglej, kako kričeče je našminkana in kako je naduta… Navzven je videti samostojna, vendar samo navzven. Zunanjost ne ustreza njej sami, taki, kakršna dejansko je. Zaradi načina življenja, ki ga narekjejo tuje misli in vzorci, je pozabila, kakšna je v resnici. Tak iluzoren in brezdušen način življenja je do te mere zastrl njeno živo dušo, da je postala njena jetnica. (*)

Moč polne lune. V dolini sveti luna z višjega. Na Koncu sem, takšnem ali drugačnem. Oglasi se sova. Še sam zapiham v okroglo staknjene dlani. Hu, hu. Hu, hu. V nasprotnem bregu se odzove druga. Uhanje ponovita ena za drugo. Okolju se zahvalim za odlično predstavo. S kakšnimi slikami bi jo predstavil? Pri zunanjih vtisih ena sama slika nadomesti veliko besed. Ko gre za občutke z izleta, slika sama po sebi, brez nekaj urejenih črk, ne pove nič. Še besede so večinoma premalo za to. Računalnike bomo napolnili z besedili, naložili neznanske količine fotografskih posnetkov, pa celotno svetovno omrežje ne bo premoglo bistva enega samega človeka – njegovih občutkov in čustev.

Tehnokratski svet je zasnovan tako, da človek izumlja razne mehanizme in družbene norme, da bi si olajšal žovljenje, dejansko pa je olajšanje iluzorno. Človek postaja robot tehnokratskega sveta. Vedno mu zmanjkuje časa, da bi se zamislil nad bistvom svojega bivanja, lastno usodo, in prisluhnil bližnjemu. (*)