Obvestila PZS – Tone Škarja, uvodnik: Letošnjo sezono v Himalaji je zaznamovalo nekaj dobrih vzponov slovenskih alpinistov, a tudi nekaj zanimivih »postranskosti« - Ali težnja po prihranku časa upravičuje prevoze s helikopterji
Obvestila PZS, decembra 2007 - uvodnik
Himalaja, plezanje, narava
Letošnjo sezono v Himalaji je zaznamovalo nekaj dobrih vzponov slovenskih alpinistov, a tudi nekaj zanimivih »postranskosti«. Uspeh mladih perspektivcev na taboru v indijski Himalaji je bil skoraj pričakovan, čeprav je s padavinami bogat monsun poskrbel za nevarno in naporno gaženje do vrha sedemtisočaka. Večinski in predvsem najboljši udeleženci teh tradicionalnih taborov so prav Slovenci. Brez njih bi organizator najbrž že odnehal, a tudi za naš alpinizem je tak način vstopa mladih v Himalajo rentabilen. V Karakorumu bi ameriško slovenski navezi le slabše vreme lahko preprečilo odlične vzpone. Vsi trije z izkušnjami velikih višin in težkih sten so se tokrat posvetili skrajno težavnim novim smerem in vrhovom. Poleg sposobnosti so premogli dovolj vztrajnosti za enomesečno skoraj nepretrgano plezanje. Edini osemtisočak in še po prvenstveni smeri je dosegel samohodec. Že zimska prvenstvena smer, sicer v navezi, poimenovana Vrnitev odpisanih, je nakazovala povratek k prvinski pustolovščini. Res pa je ime neustrezno, oziroma, kot je znani slovenski »osemtisočakar« ob podobnem geslu neke druge odprave rekel: »Ti niso bili nikoli odpisani, oni drugi pa nikoli pripisani«. Nekam preveč neupravičenega samopomilovanja se pretaka med slovenskim alpinizmom.
Odprava, ki nazadnje ni imela nič z goro, katera ime je nosila, je na vzhodu Nepala naletela na drastično spremenjene ledeniške razmere. Zaradi ugrezanja in taljenja ledenikov je dostop do marsikatere gore vsaj za moderne hitre plezalcev praktično nemogoč, oziroma bi bil predolgotrajen. Tudi hoja po zagruščenih in vse bolj vodnatih ledenikih je dolgotrajna in naporna. Tri nove smeri in najmanj en prvi pristop na vrh so vseeno lep izkupiček izkušenih alpinistov, v bistvu profesionalcev. Ali težnja po prihranku časa upravičuje prevoze s helikopterji do vznožja sten, je zanimivo vprašanje. Ljudje se na načelni ravni odločimo za varstvo narave in za pomoč revnim nosačem, pred konkretnim vprašanjem pa radi damo prednost času, s tem pa hrupu motorjev v nedotaknjeni naravi in bogatenju njihovih lastnikov. To bodo morale rešiti države gostiteljice same, a tudi tem gre v resnici za čim večje ekonomsko izkoriščanje Himalaje. Očitno ima kapital prvo besedo, za olajšanje vesti pa financira naravovarstvena gibanja in njihova zasedanja. Pred ustji himalajskih ledenikov pa se nabirajo vedno večja jezera in vsako od njih se bo slej ko prej z udarnim valom razlilo v dolino. Nekatera so se že.
Tone Škarja