Urban Golob: Danes smo navajeni, da dobimo novice iz vseh tudi najbolj oddaljenih koncev sveta tako rekoč v trenutku. Podobno je tudi pri alpinizmu.
Seveda ni bilo vedno tako. Komunikacija je bila nekoč zelo počasna. Pa ne samo med odpravo in ljudmi v njihovi domovini, tudi med člani odprave med seboj. UKV radijske postaje, s katerimi se odpravarji v Himalaji pogovarjajo med seboj, namreč niso od zmeraj. Pred tem so se sporazumevali tudi npr. z listki, ki so jih puščali v višinskih taborih ali pa so jih višinski nosači nosili po gori, da so odpravarji približno vedeli, kaj se na gori dogaja. Tudi UKV postaje so bili na začetku velike in nerodne, predvsem pa težke. Z razvojem komunikacijske tehnologije so se ti ročni a nekdaj sorazmerno veliki elektronski aparati zelo zmanjšali in danes tehtajo samo nekaj sto gramov, boljše in zmogljivejše pa so tudi antene, ki povečujejo območje slišnosti in s tem boljšo komunikacijo. Tako je prenos informacij o poteku plezanja na himalajski gori hiter, hitrejši pa je tudi odzivni čas na tako pridobljenje informacije.
Morda je še večji razvoj doživelo zunanje komuniciranje, torej med odpravo in ljudmi (držinami, prijatelji) v domovini njeih članov. Nekoč so bile odprave (ne samo z današnjega vidika) dobesedno odrezane od sveta, danes pa lahko na istih lokacijah neposredno komunicirajo s svetom. Do pred samo približno 15 - 20 leti so himalajci domov pošiljali le pisma (bile so sicer izjeme, a redke). Ta so najprej odnesli nosači do prve lokalne pošte, nato so do doma potovala še z mednarodno pošto. Še leta 1993 je bilo tako. Takrat sem se udeležil svoje prve resne odprave v Tibet in stvar je zgledala takole:
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>