GEA - Irena Mrak: »Stojimo na vrhu Nošaka. Ves Hindukuš je kot na dlani – gore, ki so po nesrečnem spletu okoliščin samevale štiriindvajset let.
Po letu 1979 smo prvi, ki vsak s svojimi mislimi čepimo na tem vrhu. Ozračje je mirno, le nad Tirič Mirom se vijejo megle. Moja alpinistična plat duše se navdušuje nad možnostmi novih smeri, druga plat pa si skuša zamisliti, kakšen bi bil ta, nekdaj priljubljeni vrh Nošak, in ljudje pod njim, če ne bi vmes posegla vojna,« sem 2. avgusta 2003 ob 11. uri zapisala v svoj dnevnik.
Srednja Azija je najbolj gorato območje na Zemlji; tu večina glavnih gorstev izhaja iz »pamirskega gorskega vozla« zahodno do Tarimske kotline. Jedro vozla je pogorje Pamir, iz katerega v različne smeri izhajajo Hindukuš, Tjanšan, Nebeško gorovje, Kunlun Šan in Karakorum. Ta izjemna goratost je posledica premikanja tektonskih plošč; Indijska plošča že 60 milijonov let tone pod Srednjeazijsko. Vsako leto je potone 46 mm, ob tem pa se rob Srednjeazijske plošče dviguje 0,5–2 mm na leto. Indijska plošča na severozahodu rahlo zavija v nasprotni smeri urinega kazalca, zato je gorotvorno dviganje tam še močnejše, kar se odraža v gorah Karakoruma, Pamirja in Hindukuša. Posledica aktivnih tektonskih premikov so pogosti potresi, zemeljski in snežni plazovi, skalni podori in poplave, ki ogrožajo prebivalce in obiskovalce teh gorskih območij.
Gorovja Srednje Azije so ena glavnih naravnih pregrad med Evropo in Kitajsko ter vzhodno Azijo, zato so dolgo ostala redko poseljena, kljub temu pa so se prav tu dogajale številne vojne in nemiri, ki se vlečejo vse do današnjih dni. Naravno težko prehodna gorovja so zaradi spopadov še težje dostopna, kar pa najbolj velja za afganistanski del Hindukuša (drugi del leži v Pakistanu), ki je tako ostal še dokaj neraziskan in je kot tak v današnjem času toliko bolj privlačen.
Začenja se v Vakanskem koridorju, kjer meji na Mali Pamir in Karakorum. Najvišji vrh Hindukuša je Tirič Mir (7690 m) na severozahodu Pakistana. Mladi relief Hindukuša se kaže v ozkih dolinah, strmih pobočjih in razdrapanih vrhovih, ki so jih dodatno preoblikovali ledeniki. Temperaturne razlike so tukaj velike, količine padavin pa majhne. Temu so prilagojeni rastlinstvo, živalstvo in tudi človek, ki si je stalna naselja ustvaril ob rekah in potokih, kjer je možno namakanje, na gorskih pobočjih pa je ravno prav paše za črede drobnice. Najvišji del Hindukuša pripada provinci Badakšan, kjer so večinsko prebivalstvo Tadžiki, v Vakanskem koridorju pa živijo Kirgizi in Vakhiji.
Začetki alpinizma v Hindukušu
Prvi načrtni raziskovalci pogorja so bili leta 1929 angleški kartografi, po drugi svetovni vojni pa so jim sledili prvi plezalci in pohodniki. Hindukuš je v razmahu »himalaizma« malce zaostajal, saj ne premore vrhov nad 8000 m, zato prvi pristopi na njegove vrhove segajo v šestdeseta leta 20. stoletja, torej nekaj let po prvih pristopih na himalajske velikane. Najbolj oblegana je postala druga najvišja gora Hindukuša in najvišja v afganistanskem delu pogorja – Nošak (7492 m). Gora leži na meji med Afganistanom in Pakistanom in ima 4 vrhove, prvi pristop na enega od njih so leta 1960 opravili Japonci. Do leta 1979 je bilo na gori uspešnih okrog trideset odprav, med njimi tudi slovenska leta 1978, ki jo je vodil Viki Grošelj. Preplezanih je bilo več novih smeri z afganistanske strani, pakistanska pobočja pa do danes ostajajo nedotaknjena. Zadnji na vrhu so bili člani kanadske odprave poleti 1979, decembra istega leta pa se je s sovjetsko invazijo na Afganistan končalo zlato obdobje »odpravarstva«.
»Na poti do vznožja gore nas domačini sprejmejo nezaupljivo, s kalašnikovkami v rokah. Po brezštevilnih letih vojne ne zaupajo nikomur. Kabul je daleč, tu veljajo druga pravila. Nekdanji, zdaj že ostareli nosači so takoj pripravljeni sodelovati. Z iskrivimi očmi hitijo naštevati imena odprav, s katerimi so sodelovali,« se spominjam našega prihoda v hindukuške gore.
Gorniški slalom med minskimi polji. Dolgih štiriindvajset let so Nošak in okoliške gore samevali, medtem pa se je leta 1989 iz države umaknila sovjetska
vojska, leta 2001 je padel tudi talibanski režim. In posledice vojne so ostale tudi visoko v gorah. Leta 2000 so v dolini pod Nošakom na višini 4000 m postavili dve minski polji, da bi zaustavili morebitni vdor talibanov s pakistanske strani. Prav ti sta postali glavna ovira prve povojne odprave mednarodne organizacije Mountain Wilderness International (MWI) na Nošak. Poleti 2003 je po dolgem času v vas Kadzi deh prišla prva mednarodna alpinistična odprava - »Oxus - gore za mir« (Oxus je ime zgornjega toka reke Amu Darja). Namen odprave je bil s pristopom na vrh simbolično pokazati svetu, da se »Trnuljčica« - Hindukuš - prebuja.
»Na poti do baznega tabora s težavo prečkamo dve minski polji in usoda sto štiridesetih ljudi je v rokah človeka, ki je pred leti prav tu postavljal mine ... In 'Nošak' je edina skupna beseda - vseh sto štiridesetih. Nosači jo ponavljajo ob vsakem srečanju, prehitevanju, za dobro jutro in lahko noč. 'Nošak' naenkrat ni več samo ime gore, ampak postane mnogo več. Je ritem korakov in postaja upanje, da kalašnikovke lahko zamenjajo pohodniške palice in cepini,« se mi zapiše ob čustva polnem pristopu h gori. Štirje člani odprave so nekaj dni zatem stopili na vrh in tako prispevali prvi korak na poti razvoja sonaravnega gorskega turizma v tem delu sveta. V naslednjih letih so se varnostne razmere v Afganistanu ponovno poslabšale, kar pa ni ustavilo pravih avanturistov. Zdaj je vsako leto več obiskovalcev, ki večinoma prihajajo preko Tadžikistana in se izognejo nemirnemu Kabulu. Zavarovanje območja Vakanskega koridorja, z deli Malega Pamirja in Hindukuša kot mednarodnega parka miru je tako postalo prioriteta afganistanske vlade, s soglasjem Tadžikistana in Kitajske, v katerih leži del območja.
»Opoldne sedimo ob čaju pri šahu vasi Kadzi deh. Z zanimanjem posluša naše zgodbe in se veseli z nami. V vas smo prinesli novo upanje, nič več nas niso čakali s puškami v rokah. Toda minska polja so ostala - ne samo pod Nošakom! Potrebna bodo desetletja, da bodo prehodi preko nekaterih območij mogoči, povsem varno pa ne bo nikoli več. Gorniki, ki se bodo začeli vračati, pa nosijo ogromno odgovornost - ohranjati naravno okolje in spoštovati domačine, ki so del tega edinstvenega dela sveta ... «
BESEDILO IN FOTOGRAFIJI: Irena Mrak