Obvestila - Tone Škarja: Že kakih 15 let je tega, kmalu po znanem »spopadu« okrog Lotseja, ko sta dva alpinista odhajala v Himalajo ...
Vodilni je v isti sapi vpil proti Komisiji za odprave, hkrati pa spravljal v torbo vozni karti in denar. »Kje imaš moralo?«, mu je očital eden od prisotnih. »Z eno roko tolčeš, drugo pa steguješ za denar.«
Nedavno je spet eden od »slavnih«, ki se mu prav po zaslugi Planinske zveze dobro godi, javno sramotil taisto zvezo in se obenem še lagal (da o vedenju ne govorimo!). Še mesec ni minil, pa že s pomočjo botrov prosi PZS, kako naj mu preskrbi udobno preživljanje še za kako desetletje – do upokojitve, saj je že dve desetletji vajen dobivati solidno državno plačo kot vrhunski športnik, nekaj časa pravi, zdaj pa že manj pravi. Ko je naročal, kaj naj PZS napiše v priporočilo, najbrž niti zardel ni.
In še tretjič (ob še več podobnih primerih)! Klic poklicnega gorskega vodnika in vrhunskega alpinista (prav tako s skozi PZS preskrbljeno navidezno, a realno plačano državno službo) z vrha alpskega štiritisočaka. Pod vrhom puščene smuči jim je odnesel plaz, našli so jih, a enemu od klientov je odpeto vez zlomilo in zdaj bodo naročili helikopter. Ker pa je le B član, ga naj nemudoma prekvalificiramo v A članstvo, da bo zadoščalo za stroške. Ko so ga peljali v dolino, je bil že polno pokrit. Ironija je, da je bil polet dovolj poceni že za B članarino, a tega vnaprej ne moreš vedeti. Vsaj to verjamem, da ni zahteval članarine nazaj. Pomembnejša ironija pa je v tem, da je tudi ta vodnik, ko se mu je začelo goditi dobro, nehal amatersko delati na alpinističnem področju, zato ga pa začel toliko bolj kritizirati in omalovaževati. A v izogib morebitnemu doplačilu evrskega tisočaka je bil pripravljen požreti »čast« in poljubiti dobrotno materinsko roko PZS. Mimogrede: nekam pogosto helikopterji vlačijo naše vodniške naveze iz alpskih smeri.
Kaj je rdeča nit teh pojavov? Najprej nespoštovanje svoje lastne organizacije brez občutka pripadnosti. Potem cenenost osebnega ponosa (časti?). Za denar takoj na kolena pred še pravkar opljuvano »mater« PZS. Tretje, čeprav ne nazadnje, pa napuh, ki se že pri najmanjši motnji izkaže za prazen balon. Oholež se v trenutku spremeni v dečka, iščočega mamino krilo.
Precej sem okleval za pisanje tega uvodnika. A ob brskanju in iskanju starih papirjev za nastajajočo knjigo »Po svoji sledi« sem pač naletel na svoje članke in pisma še iz precej starejših časov, med drugim tudi predsedniku PZS sredi osemdesetih let, pa politikom, in se sem potipal, če imam še kaj hrbtenice. Malo obrabljena je že in včasih me tudi boli, bi me pa še bolj, če tega ne bi napisal. Kajti Slovencem nasploh manjka prav to, samospoštovanje in spoštovanje lastne države. Obnašamo se, kot da nam jo je nekdo podtaknil. Planinci se vključujemo v tiste planinske zveze, proti katerim smo pred dobrim stoletjem ustanovili svojo, Slovenci pa ponujamo svojo usodo drugim v roke, da bomo spet lahko kako stoletje »jamrali« - vse do izumrtja.
Tone Škarja