Nedeljski dnevnik, 20.08.06: Nekaj dni pred planinskim praznovanjem 110-letnice prve Triglavske koče
Nedeljski dnevnik, nedelja, 20. avgusta 2006
Hrvaški kardinal
v slovenskih gorah
Nekaj dni pred planinskim praznovanjem 110-letnice prve Triglavske koče na Kredarici, ki jo je za slovenske planince dal zgraditi dovški župnik Jakob Aljaž, je rimskokatoliška cerkev okrasila notranjo steno triglavske kapele na Kredarici s spominsko ploščo hrvaškemu kardinalu, blaženemu dr. Alojziju Stepincu, ki je 5. avgusta pred 70 leti splezal na Triglav. Slovenska Cerkev naj bi se s tem zagrebškemu nadškofu oddolžila za pomoč našim duhovnikom med drugo svetovno vojno. Toda različna mnenja o primernosti tega spominskega znamenja pod simbolno goro slovenstva so razdelila Slovenijo - če ne zaradi drugega, zato, ker je bil Stepinac, čeprav rehabilitiran, del nasilnega katolicizma tedanje fašistične Hrvaške. Plošča je v visokogorje vnesla nemir in razprtije, kot da želi nekdo omajati nacionalni simbolni pomen Triglava - nacionalni simbol z globokimi zgodovinskimi koreninami, ki ga večina Slovencev sprejema ne glede na versko ali politično opredelitev.
Nihče ne dvomi, da ima Cerkev zakonito pravico postavljati spomenike znotraj svojih objektov, kritiki tega početja pa se sprašujejo predvsem o smislu in dobrih namenih Cerkve pri tem. Če naj bi visokogorje ostalo raj za sprostitev vseh obiskovalcev, naj ne bi žalilo nikogaršnjih čustev. Ali kot pravi sekretar Planinske zveze Slovenije Danilo Sbrizaj v imenu več deset tisoč članov: »V gorah naj bi bili vsi enaki v edini ljubezni - ljubezni do gora.
Gore poligon,
spominske table »pranger«
Na številne proteste še pred postavitvijo spominske plošče se Cerkev ni odzvala, vsega pa ni ustavilo niti rohnenje predsednika PD Kranjska Gora Andreja Žemve in članov upravnega odbora, da ne bodo več vzdrževali zahtevnih poti na Prisank in čez Kriško steno, ker jih lahko kdo ob tihi podpori države že jutri preimenuje v četniške, domobranske, Stalinove ...
Žemva se ne spušča v komentiranje izjav Urbanije o zgodovinski vlogi Stepinca za ohranitev slovenske narodne zavesti v bojih z okupatorjem v drugi svetovni vojni, saj je Stepinčeva vloga sodelavca ustaškega gibanja in nasilnega pokatoličevanja Srbov med NOB dokumentirana: »Kot tak verjetno ne more imeti zaslug za slovensko državo. Lahko pa polemizirajo Hrvati, koliko zaslug ima za graditev njihove državnosti v času NOB. Ostro nasprotujemo spreminjanju naših gora v poligon spominskih tabel in v ,pranger" za sproščanje verskih in političnih čustev. V našem društvu smo omejili postavljanje vseh spominskih plošč ter v Malem Tamarju določili prostor za spominski park ponesrečenim v gorah.« Temu mnenju se pridružuje župan Kranjske Gore,
Jure Žerjav: »Postavljanje planinskih plošč v gorah se mora nehati. Ker ni na občini nihče iskal lokacij ske informacije, smo za namero Cerkve izvedeli iz medijev. Prepričan sem, da je Cerkev s tem naredila največ škode sebi.«
Dogodka pa ne komentira Miro Eržen, predsednik PD Dovje Mojstrana, kjer je član tudi dovški župnik Urbanija: »Ker o postavitvi spominske plošče nismo bili vprašani, se o tem nismo izrekali. Čeprav je Urbanija naš član, se nas ne tiče, kaj počne kot duhovnik.«
Predsednik PZS Franc Ekar spominja na kršenje vodila vseh planincev, sprejetega na skupščini PZS: »Vodilo pravi, da se v gorah ne bomo ločevali po strankarski ali drugi pripadnosti, zato planinci nasprotujejo vsem simbolom v visokogorju. Ti povzročajo nestrpnost, tega pa so ljudje danes siti že v dolini in si ob obisku gora želijo le duševni mir. Če potrebujemo za planinsko markacijo soglasje ministrstva in Zavoda za naravno in kulturno dediščino, bi ga morali predpisati tudi za znamenja v gorah.«
Zakaj ne spomenik Rozmanu?
Po mnenju nekdanjega alpinista in pisca
Matjaža Deržaja menje pod Triglav, naj bi ga postavila škofu Rozmanu. Tudi on je splezal na Triglav, za povrh pa še blagoslovil križ na Škrlatici in kapelico na Uskovnici, kar vse je povojna oblast odstranila in je bilo šele pred leti postavljeno nazaj. Pravno se ni mogoče vtikati v postavitev spominske plošče v kapeli, kot se ni mogoče vtikati v to, kaj imam jaz na steni svoje dnevne sobe. Če pa bi spominsko ploščo pribili na skalo, najbrž ne bi imela dolgega veka.«
Sicer so razprtije pod Triglavom doma že stoletja, pojasnjuje Deržaj močan simbolni pomen Triglava v eni od svojih knjig o zgodovini Triglava: »Le daje šlo v preteklosti predvsem za ohranitev tega koščka naše zemlje v slovenski lasti! Stolp in prva koča na Kredarici sta zrasla kot upor dovškega župnika Aljaža zoper potujčevanje Triglava. Ko je namreč kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva na mestu sedanjega Staničevega doma odprla kočo, imenovano po svojem predsedniku Deshmanu (sicer Slovencu Dežmanu, voditelju nemške stranke), je ta v plamtečem govoru Aljaža izzval z besedami: ,In ti, očak Triglav, varuj našo nemško zemljo ..." Aljaž je zato kupil vrh Triglava in zemljišče na Kredarici ter dal postaviti stolp in kočo. Stolp in vrh Triglava so si v naslednjem stoletju tujci še večkrat podajali - v »pleskarski vojni je spreminjal barve glede na to, ali so ga pleskali severni, zahodni ali južni sosedi, sem ter tja po vrhu pa se je selil tudi mejni kamen.«
Deljeno mnenje o Stepinčevih zaslugah
Nad spomenikom Stepincu je ogorčen tudi pisatelj Janez J. Švajncer: »Leta 1941, v času najhujšega iztrebljanja in prisilnega pokatoličevanja Srbov v NDH, je bilo tam komunistov le za vzorec. Bojna črta je bila ena sama - med Hrvati in Srbi v Bosni, Paveličeva Hrvaška pa je svojega glavnega sovražnika videla v pravoslavnih državljanih. Kjer jih ni množično klala, jih je nasilno spreobračala. To niso počeli vojaki, ampak duhovniki Cerkve, ki jo je vodil
Alojz Stepinac. S spominsko ploščo se je slovenska Cerkev opredelila za ideologij o nasilnega katolicizma nekdanje fašistične hrvaške države.
Zasluge Stepinca za medvojne slovenske duhovnike so zavajanje, saj jih ni sprejel iz usmiljenja, ampak zato, ker mu je primanjkovalo lastnih - pošiljal pa jih je na najbolj nevarna mesta. Resnica o tem je zapisana v spominih pisatelja in duhovnika
Franca Ksaverja – Meška, ki je bil kot izgnanec kljub starosti poslan na Pale tik ob bojni črti. Ali bodo torej jutri v Mariboru postavili spomenik Hitlerju, ker je kot borec proti komunizmu obiskal Maribor?«
Seveda se Cerkev s temi obtožbami ne strinja. Po besedah urednika Družine Francija Petriča je Stepinac eden najsvetlejših likov Cerkve na Hrvaškem in je med drugo svetovno vojno sprejel v svojo škofijo okrog 400 izgnanih slovenskih duhovnikov, med njimi nekdanjega mariborskega župnika Štefana Kušarja in gorenjskega župnika Valentina Tomana. Kranjskogorskim planincem pa Petrič v zvezi z nevarnostjo preimenovanja planinskih poti odgovarja, da ima Šmarna gora že dolgo planinsko pot. imenovano Partizanska pot. Eden od dokazov za mednarodni pomen kardinala Stepincaje poimenovanje ulice v Chicagu in šole v New Yorku po njem. Tudi Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je v odgovoru na proteste poslancev. Liberalne akademije in posameznikov zatrdila, da kardinal ni politično sporen in da je med Slovenci dobro zapisan.
Tekst in foto: Dragica Manfreda
Hrvaški pogled
Kardinal Alojzije Stepinac je ena najbolj spornih osebnosti sodobne Hrvaške. Po drugi svetovni vojni so ga obtožili, da je pomagal ustaškemu režimu, zato so ga razglasili za vojnega zločinca, pred osmimi leti pa ga je papež razglasil za mučenika, ki je trpel pod tedanjim režimom. Hrvaška Katoliška cerkev ga ima za osebnost, na kateri velja graditi njeno današnjo doktrino, medtem ko zunaj Hrvaške nanj še vedno bolj ah manj gledajo kot na primer cerkvene osebnosti, ki je, tako kot mnogi v Katoliški cerkvi, kolaborirala s fašističnimi režimi. To je bilo mogoče slišati tudi v komentarju ameriške televizijske hiše CNN, ko je poročala o pogrebu Janeza Pavla II.
Leta 1932 so ga imenovali za pomožnega škofa in čez dve leti je nasledil tedanjega nadškofa Antona Bauerja. Ko je prva Jugoslavija razpadla, so v Zagrebu razglasili Neodvisno državo Hrvaško, katere nastanek je Stepinac podprl in pozval cerkvene dostojanstvenike, naj sodelujejo z novimi državnimi oblastmi, kar je storil tudi sam, ne glede na to, daje bila to kvizlinška vlada pod nadzorom okupacijskih sil. Pravijo, daje bil njegov odnos .do poglavarja us-taške države Anteja Paveliča ambivalenten, v zasebnem življenju pa zelo hladen, vendar je kljub temu vsako leto na njegov rojstni dan maševal. Prav tako je maševal ob obletnicah ustanovitve NDH. Po drogi strani naj bi domnevno večkrat protestiral proti zločinom tedanjega režima, še zlasti proti odnosu do Judov, Srbov in Romov.
Tako naj bi pomagal reševati življenja, kar naj bi svetoval tudi drugim v Cerkvi. Ko se je približeval konec druge svetovne vojne, so mu svetovali, naj pobegne, kot so to storili mnogi, toda odločil seje ostati.
V Zagrebu so leta 1946 sodili ustaškim veljakom in zločincem. Sodili so tudi vodji ustaških policistov Erihu Lisaku in skupini duhovnikov, ki naj bi ga skrivali v Zagrebu. Pri tem naj bi sodeloval tudi Stepinac, zato so sodili še njemu in obtožnico razširili na sodelovanje z ustaško državo.
Zaprtje bil pet let, do leta 1951, nato pa je do smrti leta 1960 živel v domačem kraju Kršič in ga ni smel zapustiti, lahko pa so ga obiskovali. Že leta 1952 ga je papež Pij XII. razglasil za kardinala.
Po hrvaški osamosvojitvi so o njem začeli govoriti drugače kot v prejšnjih časih, zato je danes prevladujoča slika v hrvaški javnosti nekoliko drugačna, kot je še drugod. M. M.