Uroš Šemrov: ... športna plezalka: Odločna v boj za Pariz
Mia Krampl je poleg Janje Garnbret edina slovenska športna plezalka z olimpijskimi izkušnjami. Pred štirimi leti sta za drugo vozovnico bili trd boj z Lučko Rakovec. Gorenjka je pred desetimi dnevi praznovala 23. rojstni dan, v svoji zbirki pa že ima kolajni s svetovnega in evropskega prvenstva.
Lani je blestela v Münchnu, kjer je v olimpijski kombinaciji zaostala le za Janjo Garnbret. V tej sezoni se je na vseh treh tekmah svetovnega pokala v težavnosti, na katerih je nastopila, uvrstila v finale. Je ljubiteljica tatujev. Na različnih delih telesa jih ima pet, največji na desni nogi pa je sestavljen iz treh motivov. Letos si ni naredila nobenega novega. Pravi, da čaka pravi trenutek, ideja pa je največkrat povezana s športnim uspehom.
»Pred tremi leti sem se zaposlila v športni enoti Slovenske vojske. Ta zaposlitev mi omogoča, da se lahko povsem posvetim športu, zato sem zelo hvaležna. V športnem plezanju nimamo veliko sponzorjev, zato mi zaposlitev omogoča redni mesečni dohodek,« je pogovor začela Mia Krampl. Na opombo, da zaposlitev najboljših slovenskih športnikov v državni upravi ni samoumevna, je članica kranjskega plezalnega kluba FA odgovorila: »Res je, moram izpolnjevati svetovni razred kategorizacije, kar še zdaleč ni preprosto. Moramo pisati tudi mesečna poročila, enkrat letno pa imamo krajša usposabljanja. A vse te obveznosti me ne obremenjujejo pri vsakodnevnih opravilih.«
Kako ste zadovoljni z vadbenimi razmerami?
V zadnjih nekaj letih so pogoji za trening ekstremno boljši. Če smo še nekaj let nazaj v Sloveniji trenirali na starih stenah in slabih oprimkih, je sedaj povsem drugače. Slovenski klubi imajo dobre razmere, saj se je športno plezanje v Sloveniji zelo razvilo. Vse več je tudi javnih plezalnih centrov, naj izpostavim balvanskega v Ljubljani ter steno v Kopru. Sama najbolj občutim spremembo pri vadbi balvanskega plezanja, saj imamo reprezentanti v Ljubljani svojo steno, ki jo večkrat obiščejo tuji postavljalci in nam postavijo smeri, s kakršnimi se soočamo na tekmah svetovnega pokala. V domačem klubu treniram največ z Lučko Rakovec in Anžetom Peharcem, naš trener pa je Anže Štremfelj.
S trenerjem Štremfljem sodelujeta že vrsto let. Nekateri športni plezalci pogosteje menjajo trenerje.
Z Anžetom sodelujeva, odkar sem se nekje med desetim in dvanajstim letom odločila, da se bom resneje posvetila športnemu plezanju. Hitro je v meni prepoznal potencial ter se z mano začel ukvarjati resneje. Nekateri plezalci res pogosteje menjajo trenerje, a sama te potrebe nisem imela. Menim, da z Anžetom sodelujeva zelo dobro, se ujameva in nadgrajujeva, vedno si vzame čas zame, pod njegovim vodstvom pa sem dosegla številne uspehe. V reprezentanci sicer sodelujem z drugimi trenerji.
Lani ste v polnem sijaju zasijali v Münchnu. V novo sezono ste se zagnali z visokimi pričakovanji. Ste jih uresničili?
Športnik mora imeti visoke cilje, saj lažje trenira, če ve, za kaj se bori. Zaenkrat sem z rezultati zadovoljna, saj nisem pričakovala, da se bom na vseh tekmah v težavnosti uvrstila v finale. Dosegam torej konstantne rezultate, medtem ko sem v preteklosti bolj nihala. Lahko sem bolj samozavestna, kar sicer ni moja najboljša vrlina. V balvanskem plezanju sem tudi zaradi poškodbe sredinca na desni roki tekmovala le na dveh tekmah, saj sem si preventivno raje vzela desetdnevni premor ter se osredotočila na težavnost.
Kakšni bodo vaši apetiti na svetovnem prvenstvu, ki bo od 1. do 12. avgusta v Bernu?
Rezultati kažejo, da so lahko visoki. Nočem pa si ustvarjati večjih pritiskov, saj je konkurenca zelo široka. Če bom dobro plezala, bo tudi rezultat dober. Balvanom se v zadnjem obdobju nisem veliko posvečala, saj niso moja prioriteta. Zato so moji rezultati v olimpijski kombinaciji dokaj nepredvidljivi. Vsekakor se želim uvrstiti v finale.
Tekmice si vas gotovo ne želijo v finalu kombinacije, saj se zavedajo, da ste kot izvrstna plezalka v težavnosti vselej kandidatka za najvišja mesta.
Lahko se strinjam z vami, a navsezadnje je vse odvisno od mene. Če bom v balvanskem plezanju dobila veliko točk, bo to pomenilo, da sem v dobri formi in si lahko obetam zelo dobro uvrstitev.
Olimpijsko izkušnjo že imate. Kako močno si želite še ene?
Zelo. Želim se uvrstiti v Pariz, zavedam pa se, da bo uresničitev cilja zelo težka. Težje je biti v Sloveniji med najboljšo dvojico kot med 20 na svetu. Za olimpijsko vozovnico sem se do zadnjega borila že pred štirimi leti in sem se pripravljena tudi tokrat.
Se kdaj spomnite zadnjega boja za olimpijsko vozovnico, ko sta se z Lučko Rakovec borili do zadnje tekme v Toulousu?
Te tekme ne bom nikoli pozabila. Takrat je bila res zraven še hitrost, ki je po novem ni več. V Toulousu sem po nastopu v hitrostnem in balvanskem plezanju že kar nekako obupala, saj mi ni šlo tako, kot sem si želela. Poleg tega sem bila izčrpana, saj je tekma potekala 1. decembra, tako dolge sezone pa še nisem imela nikoli. Komaj sem čakala počitek, saj sem imela dovolj vsega stresa. Pred nastopom v težavnosti sem si rekla, da grem le še odplezat zadnjo smer ter na dopust. Ko sedaj gledam nazaj, sem plezala dobro le zato, ker sem bila sproščena, imela pa sem tudi srečo, da so tekmice hitro padle s stene.
Kako se spominjate najprej odpovedi, nato pa prestavitve zadnjih iger v Tokiu, ko ste v žepu sicer že imeli olimpijsko vstopnico?
To so bili težki in negotovi časi. Najlažje bi bilo, če bi igre takoj prestavili za eno leto, tako pa je bilo kup negotovosti, stresa ter pomanjkanja motivacije.