Urban Golob: Kot bi lahko sklepali iz prejšnjih prispevkov, so ljudstva, ki so živela v vznožju gora, častila svoje božanstva na gorskih vrhovih bolj od daleč.
Tistim, ki so se v višjih gorskih nadstropjih prikazovali hudobci, pa tako ali tako ni bilo veliko do tega, da bi kaj preveč šarili v nekoristnem svetu. A obstajale so tudi izjeme. Takšni so bili na primer Inki.
Med ljudstvi, ki so živela v gorah, Inki niso častili gora le od daleč. Ostanke svetišč so arheologi našli na višinah čez 6000 metrov, na nekaterih andskih vrhovih pa so Inki tudi žrtvovali. Po spoznanjih ameriškega arheologa in alpinista Johanna Reinharda so se inkovski plemiči pogosto mukoma vzpenjali na visoke andske vrhove in to stoletja pred razvojem gorništva in tehnične opreme zanj. Seveda so bile gore že takrat spoznane za božanstva. Žrtvovanja ljudi so potekala na samih vrhovih, kar je zaradi suhega in mrzlega podnebja omogočilo, da so se mumije ohranile celo do danes. Takšen primer je mumija, ki so jo poimenovali za Juanito, našla pa sta jo že omenjeni Reinhard in njegov Perujski kolega Miguel Zarate leta 1995. Ugotovila sta, da so »Juanito« kot 16-letno deklico žrtvovali na vrhu 6312 metrov visokega andskega vulkana Ampata blizu Arequipe.
Čeprav ima pri vsaki takšni najdbi prste vmes tudi sreča, pa Reinhard nad odkritjem ni bil posebno presenečen. Že do tedaj se je namreč ukvarjal z višinsko arheologijo starih andskih ljudstev in dvajsetkrat terensko raziskoval na višini čez 5500 metrov. Precej bolj naključna se zdi najdba Juanitinega starejšega (živel je 3300 let pr.n.š., Juanita pa pred 500 leti) »brata v ledu«, lovca Oetzija v Zilletalskih Alpah, o katerem vemo takorekoč vse, med drugim tudi to, da je v zadnjih osmih urah svojega življenja jedel gamsje meso ...
Celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>