Tone Škarja: Moja resnica o Tomažu Humarju (in o slovenskem partijskem alpinizmu)
France Zupan: Moja resnica o Tomažu Humarju
Moja resnica o Tomažu Humarju
(in o slovenskem partijskem alpinizmu)
Že naslov članka jo zavajajoč: slovenski alpinizem ni bil nikoli partijski. Če bi analiziral nagnjenost alpinistov, bi jo označil za anarhistično, pa še to individualno, torej nenevarno za katerikoli režim. O nesolidarnosti med alpinisti: podobno kot drugod, morda še manj, če sodimo, da ni bilo še nobenih tožb na sodiščih. Polena pod noge? Odločali so vzponi - v stenah ni polen, le sposobnost in nekaj sreče. Šport kot rezultat frustracij nekega naroda? A samo »nekega«? Tudi članek je lahko rezultat frustracij kakega pisca. Pa? In da si moral biti potrjen od partije, če si hotel biti alpinist? Najboljši protidokaz sem kar sam: vodil sem za Jugoslavijo najpomembnejšo himalajsko odpravo, Everest 1979, pa nisem bil nikoli član ZK ali česa podobnega; še vprašali me niso (v podjetju pač, a neuspešno). In drugorazredni člani iz južnih republik iste odprave? Po športnih merilih bi bilo vsaj 10 Slovencev pred prvim med njimi, a namensko zanje, zaradi razvoja alpinizma tudi tam, je bila odprava razširjena za štiri mesta (»naložba« je bila uspešna). Nihče ni bil drugorazreden, vsi so imeli na Everestu enake možnosti, »drugorazredni« Stipe Božić je vrh Everesta dosegel skupaj s »prvorazrednim« Stanetom Belakom, le zadnja naveza se je prav zaradi reševanja njih odrekla (brez očitka in obžalovanja) vrhu. Poklon solidarnosti na najvišjem nivoju! Stipe se ima za uspešno kariero na HTV zahvaliti prav gostovanju na več slovenskih odpravah. Rezultat je bil nekaj prvorazrednih filmov. Poljaki niso nič bežali v Himalajo pred komunističnimi komisarji, enako kot mi so na odprave odhajali iz svoje domovine, pa še bolj podprti so bili. Lotse: veliko pozornosti in večkrat, tudi iz različnih razlogov. Aleš Kunaver: prav spodoben kotiček ima v Mednarodnem gorskem muzeju v Nepalu (precej večjem in bolj obiskanem od našega), redek privilegij za posameznika. Miha Potočnik: biti predsednik PZS in hkrati visok državni (ne partijski) uslužbenec v tistih časih ni bilo preprosto. A bil je edini predsednik vsega povojnega obdobja, ki je imel vizijo za alpinizem in je po igli tega kompasa tudi vodil organizacijo. Od tod tudi naša Himalaja. Tomaž Humar: prav PZS mu je, kot tudi drugim, omogočila, da se je dokazal v Himalaji, potem pa je spretno zajemal zrak iz obeh kril pljuč, tako od PZS kot od bistveno bogatejših državnih (!) sponzorjev. Nobene osvoboditve od ugodnega sistema torej! Saj se ni bilo od česa osvobajati. Med »posebneži« osemdesetih let je bil tudi avtor članka podprt za vzpon in smučarski spust s Parčama, šesttisočaka v Rolvalingu. Ob pogovoru z B. McDonald sem se čudil njeni indoktrinaciji s komunizmom slovenskega alpinizma; od kod ji sploh to. Zdaj se ne več. Kdo koga spotika? Slovenci sami sebe: politiki na višjem nivoju, drugi na nižjem.
Tone Škarja
Moja resnica o Tomažu Humarju
Ko bo gospa Bernadette McDonald pisala o slovenskem »partijskem alpinizmu«, ne bo smela preveč hvaliti slovenskih dosežkov tega obdobja v Himalaji, čeprav so izjemni. Navsezadnje bi še kdo pomislil, da tale partija sploh ni bila tako slaba, če je imela že pri »delegiranju« alpinističnih kadrov za odprave tako srečno roko.
Mogoče pa bi omenila, če jo že skrbi za nas, usodo tega »prehlajenega predmeta zgodovine«, kot nas je imenoval pesnik Šalamun. Na vsa usta so nas prepričevali, da smo svetilnik Evrope in zgodba o uspehu, medtem ko so potihem razprodajali in v zasebne žepe pospravili velikansko družbeno bogastvo, ki ga je ustvaril socializem. Bogastva ni več, sedaj doživljamo, kako se vsak dan osipajo pridobitve, ki so veljale za samoumevne: brezplačno šolstvo, zdravstvo, socialna varnost, zaposlitev, poceni stanovanja in - boljša bodočnost.
Kakšna je že morala tistega vica o vrabčku, ki mu v toplem kravjaku ni bilo všeč in je čivkal? Lisica, ki ga je potegnila iz njega, ga je požrla ...
Moram pa popraviti simpatično provokatorskega publicista, ekstremnega smučarja in alpinista Dejana Ogrinca: Miha Potočnik je bil eden najbolj priljubljenih predsednikov PZS, po tragediji v Špiku je leta 1952 reorganiziral in moderniziral Gorsko reševalno službo, poleg tega pa tudi kot predsednik PZS odločilno deloval, kolikor je bilo v njegovi moči, v korist himalajskih odprav. Nisem bil z njim vedno istih misli, vendar je to nepomembno. Mogoče je res kdaj koga »povzdignil«, karkoli že to pomeni. So pa bili primeri, ko kljub najboljši volji ni mogel pomagati, prav gotovo pa ni nikogar »potlačil«. Preprosto ni bil take sorte človek.
France Zupan, Ljubljana