Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Prostrana, valovita planota, gosto poraščena s smrekovimi gozdovi, ki iz njih kot svetla očesca svetijo pašniki še vedno živih planin, je kot prijetna, gostoljubna predsoba mogočne julijske graščine, segajoče visoko nad oblake nad zadnja gnezda kraljev zračnih višav, ...
... v bližino prvih zvezd, kot pravi znameniti pesnik v elegiji znamenitemu junaku triglavskih strmin. Zgoraj, v visokogorju, je svet skalno robat in tršat, tu spodaj, na tem blagem višavju pa ljubezniv in mehak. Takšna je Pokljuka, kjer v skrivnih kotičkih temnih smrekovih drag in globeli človekovemu ušesu še zašepeta tišina in najde svoj mir divjad, bežeča pred vedno bolj nasilnim množičnim obiskom, ki spričo komunikacijske povezanosti z dolinskim svetom tudi tukaj sega vse više v naročje gora okrog Triglava. Vendar (vsaj zaenkrat) k najvišjim pokljuškim nadstropjem »civilizacija« še ni stegnila lovk. Visoko na grebenih, tam, kjer se severni pokljuški obronki spuščajo v tisočmetrski prepad, v dno triglavske doline Krme, je še tako kot je bilo »vse čase, od kar svet stoji«, kajti najvišji med temi gorskimi postavneži so zahtevni, med njimi celo brezpotni, Tosc, oba Draška vrhova (Veliki in Mali), Veliki Selišnik, Debeli vrh, gostoljubnejši z Debelo pečjo na čelu, »opremljeni« z rdeče belimi znamenji in celo s kakšno žico in klini, pa zvabljajo v goste predvsem gorniško čuteče duše (izjeme naj bi ne postajale pravilo!). Hrušč in trušč množičnega naskakovanja pokljuških čarobnosti, naj bo poletnih ali zimskih, ostaja spodaj, okrog Goreljka in Rudnega polja.
Javorov vrh (1482 m)
Julijci v oktobrskem snegu z Javorovega vrha. Foto: Mitja Košir
Pravo nasprotje severnim pokljuškim obronkom, ki se že spogledujejo z visokogorjem, sta južni in zahodni rob planote, vsa ponižna v svoji gozdni in pašniški skromnosti, a dovolj samosvoja, da sta navkljub vsem pritiskom, urbanističnim in gospodarskim, znala ohraniti utrip nekdanje kulturne krajine.
Na tem robu, ki se na jugu spušča k Savi Bohinjki, v sam Bohinj in na zahodu strmo zdrsne v Voje, globoko južno triglavsko dolino, se je razpostavilo za celo gorsko republiko hribovskih naselij in še živečih planin. Tukaj ležita najvišji bohinjski vasici Gorjuše in Koprivnik, na zahod proti prostrani Uskovnici pa se zvrsti niz na vse plati lepih in zanimivih planin, od Jelja in Konjske doline, do znamenite »gorske ulice« Zajamnikov in Praprotnice. Vmes, med tem južnim pokljuškim robom in na severu ležečo Rudno dolino, izhodiščem za vsa potovanja k visokim goram na severnem robu planote, se je v vsej svoji samotnosti razprostrl z gostim, sem ter tja komaj prehodnim gozdom porasli svet globokih kotanj in vzbočenih slemen. Tukaj, med najvišjim na pokljuški planoti, Mesnovcem ( 1538 m) in le nekaj nižjim Javorovim vrhom, se kljub bližini vsakršnih cest in človeških bivališč znajdemo v središču prvobitnega miru in vseobsegajoče tišine, ki jo blagodejno motijo le ubrani glasovi ptičjih orkestrov visoko v gozdnih krošnjah.
Medtem ko pokljuški višinski prvak Mesnovec ne obljublja kakšnih vzvišenih razgledov, saj je do temena porasel z veličastnimi smrekovimi postavneži, nam sicer nižji Javorov vrh radodarno ponudi zvrhano mero lepih pogledov na severna julijska veličastja, s Triglavom in Rjavino visoko na obzorju. Pred nekaj dnevi, ko je vse to skalno obzorje žarelo v svežem oktobrskem snegu, obsijano z žarki jutranjega sonca, se je zazdel Javorov vrh kot v globoke sence prostranih gozdov pomaknjena prižnica, polna gorniških pričakovanj in hkrati tudi polna obljub.
Samega vzpona na Javorov vrh z gozdne ceste, ki pelje z Goreljka mimo Zajamnikov na Praprotnico, je po nekdaj markirani poti (sem ter tja še opazimo obledela znamenja) le za dobre pol ure, pot po oblem slemenu pa je prijetna in brez orientacijskih zank. Veliko bolj pustolovska so lahko vsakršna potovanja skozi pokljuška pragozdna prostranstva, naj bo z Goreljka, iz Rudne doline ali pa z južnega roba. Priporočljivo le za potrpežljive in izkušene gorniške modrece.
Sicer pa poglejte v knjigo Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in na turistični zemljevid Bled 1:30 000.
Mitja Košir