Večer, Okolje - Marjeta Keršič Svetel: Okolje in družba - V prvih dneh letošnjega leta je predsednik državnega zbora dr. Pavle Gantar sprejel v parlamentarno obravnavo predlog zakona o Triglavskem narodnem parku, ki ga predlaga vlada.
Novi zakon o našem edinem narodnem parku brez najmanjšega dvoma res nujno potrebujemo. Pa ne zato, ker bi bil stari, prvotni zakon slab - če bi ga spoštovali, bi lahko kar uspešno ohranjali naš Triglavski narodni park in tudi parkovne občine bi lahko ob dobri volji in podpori države svojo uspešno prihodnost načrtovale v skladu z ohranjanjem vrednot parka. Novi zakon potrebujemo zato, ker so medtem standardi upravljanja zavarovanih območij in ohranjanja z njimi povezane kulturne dediščine krepko napredovali. Da bi bil Triglavski narodni park primerljiv in bolj kakovosten od drugih evropskih narodnih parkov, bi morali zavarovanje in ohranjanje vseh vrst dediščine dvigniti na višjo raven.
Žal se je zgodilo povsem nekaj drugega. Po dolgih letih prizadevanj za kakovosten zakon, ki bi res zavaroval naravno, kulturno in duhovno dediščino Julijskih Alp, smo po izjavi samih piscev zakona dobili "kompromis, ki je skrajna meja mogočega doseženega med željami naravovarstva in razvojnimi načrti lokalnih skupnosti".
In kaj pomeni ta kompromis? Pomeni, da bo odslej osrednje območje narodnega parka, tisto, ki naj bi res pomenilo ohranjanje kar se da neokrnjene narave, zajemalo samo območja nad gozdno mejo, varovalne gozdove in skrajne zatrepe ledeniških dolin. V drugem območju bodo dopustne rabe kmetijstva in gozdarstva ter gospodarjenje z divjadjo in ribami, tretje območje pa ob varovanju krajine tudi razvoju v vseh oblikah. Pri tem se lahko drugo varstveno območje celo še zmanjšuje na račun tretjega.
Ta kompromis pomeni, da bodo gozdarji tudi v osrčju parka lahko delali požarne preseke, vlake in izvajali vse vzdrževalne posege v gozdovih (kar zajema tudi pas ruševja); vodarji bodo urejali hudournike, kmetje pa gradili mlekarne in hleve na planinah.
Samo v tretjini parka nad gozdno mejo bo povsem prepovedana vožnja z motornimi vozili po kmetijskih in gozdnih cestah, sicer pa ne in bo dopuščena v skladu z načrtom upravljanja.
Ob Bohinjskem jezeru bo mogoče graditi čolnarne in pomole v skladu s predpisi o varni plovbi po celinskih vodah. Možni bodo širjenje smučišč na Voglu, graditev velikih zbiralnikov za vodo in umetno zasneževanje. Celoten Ukanc postaja tretje varstveno območje, kjer bo mogoč "razvoj". Sedaj nelegalni peskokopi in kamnolomi v parku bodo lahko legalizirani. Mogoče bo graditi predor pod Vršičem (tudi zelo visoko!), tudi v prvem varstvenem območju bo mogoče ob cestah urejati parkirišča ... In to je šele začetek kajti zakon bo šel zdaj še skozi parlamentarne postopke, pri čemer se lahko zgodi še marsikaj. Bo to sploh narodni park po mednarodnih merilih? Seveda ne.
Dokler večina v Sloveniji verjame, da ohranjanje naravne in kulturne dediščine pomeni oviro za ekonomsko in siceršnjo dobrobit domačinov in širše skupnosti, drugače niti ne more biti. Pa ne gre le za Triglavski narodni park. Naša edina naravna dediščina, vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine človeštva, park Škocjanske jame, doživlja prav iste težave: trgovski center, industrijska cona, letališče, nova železniška proga in vetrna elektrarna so načrti, ki pomenijo izbris s prestižnega seznama.
Očitno odločilni ljudje, ki bi morali skrbeti za našo prihodnost, razmišljajo nekako takole (če parafraziram Zupančiča): "Kaj bi s to naravo, nam je je preveč! Naložite jo na ladjo, odpeljite jo preč!"
Marjeta Keršič Svetel