Bohinjske novice: Pašne planine so omogočile v različnih nadmorskih višinah preživetje živine v pomladanskem, poletnem in jesenskem času
Bohinjske novice, 6. aprila 2007
Dediščina
Kako so v Bohinju pasli krave
Danes je v okolici Bohinja le še malo planin, na katerih bi se pasle krave mlekarice. Včasih ni bilo tako. Pašne planine so omogočile v različnih nadmorskih višinah preživetje živine v pomladanskem, poletnem in jesenskem času. Ravninski del Bohinja je bil tedaj v celoti obdelan za pridelovanje hrane, le rovti so omogočali pridobivanje krme za zimo. Zato se je v preteklosti razvil in do danes ohranil določen vaški način uporabe pašnih planin. Vsaka vas je skozi stoletno uporabo razvila in ohranila pašne pravice in običaje na določenih lokacijah - planinah, kar se še danes spoštuje. Čeprav so med vasmi razlike o načinu uporabe planin, pa niso tako velike, da ne bi mogli iz primera vasi Cešnjica razbrati tedanjega načina paše v planinah.
Takoj ko je skopnel sneg okoli hiš in stogov, so krave že spustili na pašo. V marcu, ko je na prisojnih bregovih sneg skopnel, so začeli pasti na gmajni Poljana nad vasjo, tako da so jih vsak dan zjutraj gnali, zvečer pa vračali nazaj v hleve. To je razumljivo, saj so morali krave mlekarice zjutraj in zvečer pomolsti. V maju po sv. Ferjanu (4. maj) so krave odgnali na planino Zajamniki, kjer so ostale do sredine junija. Molzle so jih žene in dekleta, ki so prihajale vsak večer iz doline, prespale, jih zjutraj spet pomolzle, mleko oddale v sirarno in nato takoj odhitele domov, da so lahko opravljale razna poljska dela. V sredini junija so krave prignali nazaj v vas, kjer so počivale nekaj dni. En del so jih odgnali na Komno, na planino Na kraju, drugi del pa na planino Krstenica, kjer so ostale do sv. Mišela (29. septembra). Tam so jih pasle in molzle majerice. Posebna sirarca pa je iz mleka izdelovala maslo, skuto in sir. Bile so posebej plačane (v denarju ali s sirom) in enkrat tedensko, ob sobotah, odnesle maslo, skuto in sir v dolino. S planine Na kraju so nosile v Ukane, s planine Krstenica pa v Staro Fužino, kamor so jim z vozom pripeljali tudi hrano - kešt. Največkrat koruzno moko, kruh in zaseko za zabelo.
S planin Na kraju in Krstenice so krave vrnili zopet nazaj v vas, kjer so ostale, saj jim je zaradi brejosti že začelo usihati mleko, mladina - jalovina pa je ponovno odšla na planino Zajamniki. Ko je zmanjkalo paše, so jo spustili nižje na gmajno Poljana. Ko je tudi tam zmanjkalo paše, je odšla nazaj v domače hleve. V vasi so krave in jalovino pasli še po robovih ob poteh in polju vse do zime. Napore pri premagovanju razdalj, višin in paše na strminah med skalami in prepadi je uspešno zmogla le tedanja krava bohinjska cika. Enako pa bi lahko zatrdili tudi, da so vse napore pri paši krav zmogle le utrjene, pridne, vztrajne Bohinjke.
Pripovedovala Dobravčeva Rozka iz Češnjice,
zapisal Jože Kovač, član Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj.