Ni je čez dobro voljo, ko na nebu kraljujejo oblaki.
V rani jutranji uri peljem proti Kamniško-Savinjskim Alpam in opazujem oblake, ki zakrivajo visoke vrhove in ne obetajo lepega vremena. Ali naj grem na nižji Kamniški vrh ali pa peljem dalje, mi roji po glavi. V Stahovici pa peljem v dolino Kamniške Bistrice in odločitev je padla.
Parkiram pri Žagani peči, obujem pohodniške čevlje, oprtam nahrbtnik in s palicama v rokah stopim na lovsko stezico, ki me popelje v višave gozda. Hodim in hodim in prehiti me planinec. V daljavi za oblaki vidim sijaj sončnih žarkov, za trenutek uzrem vrhove Zeleniških špic za pobočjem Brane in nekoliko višje še pobočje Skute, nato pa gozd in nebo ne dopustita več pogledov na gore dokler se ne povzpnem do lovske koče, za katero je komaj vidna Mokrica. Pri koči srečam planinca in po kratkem pogovoru nadaljujem s hojo po gozdnatih pobočjih. Ponovno me prehiti planinec. Se vidiva na vrhu, mi reče in odhiti dalje. Višje gre steza pod prepadno steno Čmaževskega turna, kjer v izobilju cvete ciklama. Vedno manj je macesnov in več je ruševja.
Kmalu ugledam nekdanji pašni svet Ovčarije, od koder vidim le Kalški turn, medtem ko so oddaljeni Kalški greben, Jermanov turn, Vrh Korena, Kompotela in Mokrica izgubljeni v meglicah oblakov. Med skalami so trate s kopico gorskega cvetja. V lepem vremenu bi nadaljeval po široki dolini proti zahodu do grapice, po kateri bi se povzpel na greben, tako pa se odločim slediti možicem, ki vodijo iz doline desno med skalovjem in ruševjem proti pobočjem Kalške gore. Sledim možicem, stopam med skalovjem in ruševjem in višje dosežem markirano stezico, ki pride iz Škrbine in se vije med vznožjem Kalškega grebena in Kalcami. Stopam po poti, ki se prične vzpenjati in po njej z nekaj oprijemi pletenic dosežem greben in stičišče štirih poti: poti, po kateri sem prišel in poti na Kalški greben, Kokrško sedlo in Kalško goro, po kateri me ponesejo moje noge. V nekaj minutah sem pri znanem planincu na vrhu 2047 m visokega vrha gore, pod katero je Kokrško sedlo.
Vzamem si čas za okrepčilo, medtem ko planinec oddite svojim ciljem naproti. Nič ne kaže na modrino neba. Oblaki so zakrili gore in tudi nižji vrh 2019 m visoke Male Kalške gore ne vidim. Pa kdaj drugič, si rečem in oprtam nahrbtnik ter grem nazaj po grebenu. Srečam naslednjega pohodnika, spregovoriva nekaj besed in nato stopim do stičišča poti. Na grebenu piha veter in hladi in zato oblečem jopič in pod čelado dam kapo ter pričnem spust. Med skalami ugledam prve nežnomodre cvetove Froelichevega svišča, ki poleg Zoisove in drugih zvončic ter Clusijevega petoprstnika lepo popestri sivino dneva. Strmino ob pomoči pletenic in klinov hitro pustim za seboj in ob prečenju pobočja naletim še na Kernerjev mak, brezstebelno lepnico, nizki svišč, alpsko mandronščico in vednozeleni kamnokreč. Medtem ko se spuščam, več obiskovalcev gora se vzpenja proti grebenu. Še nekaj korakov naredim in že sem na Kokrškem sedlu, kjer ni veliko obiskovalcev zunaj in še ti se podajajo proti v meglo skritem Grintovcu.
Zapustim sedlo in stopim v Kokrško dolino po dobro uhojeni poti srečajoč številne pohodnike, ki zadihano stopajo navzgor. Nekajkrat se ustavim, da ujamem še nekaj cvetja v fotografski objektiv. Hitreje kot navzgor gre navzdol. Sem ter tja skozi oblake posije sonce, a ne posuši oblakov, ki vztrajajo nad sedlom in vrhovi. Zapustim dolino in stopim v gozd in srečam številne pohodnike in tako gre vse do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer stopim po cesti in izmenjam nekaj besed s pohodnico, ki ima avto še nižje od Žagane peči, kjer se ob pol dvanajsti uri razideva.
Pospravim pohodno opremo in odpeljem po cesti v dolino. Peljem mimo doma in številnih avtomobilov čez reko. Ustavim ob robu ceste in grem peš do izvira reke, naredim par fotografij in se vrnem do avtomobila ter se odpeljem do Kopišč. Ponovno ustavim in se ozrem na oblake, ki še vedno kraljujejo nad gorami, medtem ko v dolini sije sonce. Naredim zadnje fotografije, sedem za volan in odpeljem.
