Potepuški ostružki: Sama sem, kot vedno, ostala na tleh. Brez kril sem v svojem potu obletela vse bližnje hribčke.
Apenini so gorska veriga, ki se vleče čez cel italijanski škorenj, imenovan tudi Apeninski polotok. Najvišji vrhovi sežejo skoraj 3000 metrov nad morje (Corno grande, 2912 m) in čuvajo pravcati, najjužnejši evropski ledenik Calderone. Na grobo jih delimo na severni, osrednji in južni del.
Umbrija je del osrednjih Apeninov, v najširšem delu škornja (u »buodlnu«, bi rekli Idrci). Na sredini med severom in jugom, med Tirenskim in Jadranskim morjem, ter med deželami Toskano, Marke in Lacijo, je edina brez morja. Ima pa zato veliko Trazimensko jezero. Da je to lepša Toskanina sestra, ki spi v njeni senci, lahko preberete vsepovsod, kjer le naletite na njene opise. Majhna, slovi po svoji lepi naravi, srednjeveških mestih, umetnosti, zgodovini, legendah in dobri hrani. Njeni ambasadorji so sv. Frančišek, sv. Benedikt, sv. Klara, Giotto, Rafael, ...
Zgodovina Umbrije se je pričela skoraj dve tisočletji pred našim štetjem. Za razliko od Etruščanov, ki so se naseljevali v rodovitnih dolinah, so Umbrijci (ljudstvo indoevropskega izvora) svoja naselja gradili na gričkih. Zelo miroljubni, niso bili nikoli samostojni. Od leta 1860 so del kraljevine, sedaj republike Italije.
Vsled različnih kultur, ki so se podile čeznjo ali ostajale, ima popotnik tu kaj videti. Iz vseh zgodovinskih stilov so ohranjene cerkve, palače, samostani, amfiteatri, obrambni zidovi, akvadukti, ceste, terme, vhodi v stara mesta, ...
Narava za vsem tem prav nič ne zaostaja. Za pokrajino so značilne zelene, obdelane doline, bogati bukovi in hrastovi gozdovi, travnati, prostrani grebeni, ki se dvigajo v blage vrhove. Nekje tam daleč na obzorju se vse to neopazno zlije z obzorjem. Na pašnikih so proste črede konj, goveda in drobnice. Vasi in mesta, ki objemajo hribčke, so v barvah zemlje. Barvna usklajenost narave in človeka je popolna, pogled zmoti le malokatera »napaka«. Umbrija je tudi dežela športa; kolesarjenje, jamarstvo, pohodništvo, zimski športi, ... in jadralno letenje.
Ravno slednje nas je privabilo v park Monte Cucco na njenem severovzhodu s sedežem v mestu Sigillo. Med 17. in 30. julijem se je v tej »meki« letenja odvijalo svetovno zmajarsko prvenstvo. Udeležilo se ga je 152 tekmovalcev iz 37. držav sveta. Bronasti je bil Slovenec Primož Gričar. Mi se seveda med svetovne ase nismo mešali, tudi pridružili smo se jim, ko je tekmovalna strast popustila. Je pa »biti zraven« najboljša in nenadomestljiva učna ura. V pogovoru o naslednjih ciljih udeležencev, ki so si vzeli tudi mesec in več za tekmovanje in evropsko dopustovanje, je bil odgovor: Tolmin!
Sama sem, kot vedno, ostala na tleh. Brez kril sem v svojem potu obletela vse bližnje hribčke. Najvišji vrh parka je Mt. Cucco (1566 m). Malo višja soseda Mt. Acuto (1668 m) in Mt. Catria (1701 m) pa sta bila že v sosednji deželi Marke.
Asfaltne ceste te popeljejo visoko pod vrhove, kar je za poletna planinarjenja na tej višini kar dobrodošlo. Poti so označene; včasih dobro, včasih slabo, včasih pa vse skupaj (pot in oznake) izgine. S kar nekaj »grmovljenjem« sem se spopadala v teh dneh, najbrž le zato, da sem se počutila bolj domače. Obisk tega dela Apeninov, kjer višine ne presegajo našega sredogorja, bi bil za pohodništvo mogoče primernejši v pomladanskem ali jesenskem času, a kaj morem, če sem pa pred pričami obljubila, da bom z njim v dor... in v sla... Blagodejnega, osvežujočega vetra pa nikoli ne manjka.
Uživala sem v prepoznavanju povsem drugačnega cvetja. Kako lepo je, ko veš, da je bodeča neža, čeprav take nisi videl še nikoli, da se ti po dolgem ugotavljanju in čudenju le posveti, da fotografiraš naprstec, čeprav povsem drugačen, da ... boš moral študirati še pa še.
Dopust je ob mnogih tudi neletalnih urah, ki smo jih izkoristili za raziskovanje dežele, kar prehitro minil. Najbolj so nas ob jutrih ali večerih zaposlila stara mesta. Poleg njihovih zanimivosti, smo v Assisiju do zadnje note poslušali koncert enkratno sestavljenega mladinskega orkestra poletne glasbene šole najboljših iz vsega sveta.
Spoznali smo, da iz Odisejeve Perugie ni samo znameniti slikar Perugin, ampak tudi čokoladni poljubčki Bacio. Skočili smo v jezero, kjer nimfa Agilla še vedno čaka svojega moža Trazimena, ... in na koncu zadovoljni odšli v ... Tolmin.
Od apeninskih zakladov v masivni italijanski hrbtenici, ki je dolga krepko čez tisoč kilometrov, je Umbrija le njen majhen del, moj opis pa le kanček slednje.
Anka Vončina