Nedelo - Mateja Gruden: Anže Čokl, alpinist, filmar, direktor - Beli z viki kremo
»Alpinizem je več kot zgolj športna pot, je način življenja; še zlasti kadar ga doživljaš proč od civilizacije, v odmaknjenih stenah, kjer se lahko zaneseš samo nase in svoje prijatelje,« razmišlja Ljubljančan Anže Čokl, alpinist, soustanovitelj in predsednik športnega društva Freeapproved Adventure Film Productions, snemalec avanturističnih in gorniških filmov, bloger, univerzitetni diplomirani strojnik ... in direktor pred dnevi odprtega ekološkega Park hotela Bohinj v Bohinjski Bistrici.
Anže o alpinizmu spregovori prostodušno – v njegovih besedah, ne med pogovorom ne na njegovem blogu, ki ga piše dve leti, ni zaznati epskosti, predeterminiranosti, katarzičnosti, resnobnosti, skratka, tega, kar prežema zlasti starejšo alpinistično literaturo in posnetke. Nasprotno: ubere jih v lahkotnem tonu, pot odpira tudi »neumnostim«, ki se (povečini) fantovskim odpravam dogajajo sredi – nekoristnega sveta. »Stari, me zeeebe! Jaz si bom jajčnike prehladu!« se razlega moško tuljenje izpod šotorskega platna nekje sredi kirgiškega gorovja Kokšal Too, sredi noči, v objemu pobeljenih grebenov. Tudi takšne drobnarije so bile sestavni del odprave, na kateri je Freeapproved (avtorja Anže Čokl in Boštjan Virc) posnel svoj zadnji film Špaltna Ekspres, ki so ga premierno prikazali marca letos v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Poleg Špaltne Ekspresa (špaltna je ledeniška razpoka; na snemanju so vanjo padli trije od osmih članov odprave in preživeli, kar je gotovo zelo dobra novica, kajti razpoke so vzele že marsikatero alpinistično življenje) je Freeapproved doslej posnel še dva filma: najprej Lovce na pršič (2005, 2006), v katerem jih je strahotno slaba smučarska sezona v Kanadi pognala nazaj čez Atlantik iskat pršič v Evropo, in nato Kraljestvo oblakov (2006, skrajni zahod Kitajske); kot avtorja sta v špici prav tako podpisana Anže in Boštjan. Tudi ta dva filma sta bila predvajana v Cankarjevem domu, v bodisi razprodani bodisi dobro zasedeni Linhartovi dvorani; drugega si je bilo pozneje mogoče ogledati tudi na Televiziji Slovenija (v tem mesecu bo predvidoma na sporedu še Špaltna Ekspres).
Snemal tudi z Grošljem in Karničarjem
V Anžetovi BIO-grafiji na njegovem blogu (bio, eko – biografija in ekološki koncept hotela, ki ga vodi?) med drugim lahko preberemo: 1998 – »Še pred kratkim sem hribe sovražil in sem vedno sitnaril, če smo s starši šli na kakšen planinski pohod.« A še istega leta se je vpisal v alpinistično šolo. Imel je 16 let in obiskoval je bežigrajsko gimnazijo. Hm, mnogi, ki se jim hribi uprejo v otroštvu in mladosti, kuhajo zamero za zmeraj. »Pojma nimam, kdaj se je zgodil zasuk. Morda je bila kriva radovednost, iskanje pustolovščin ... Že kot otrok sem bil nemiren. Sicer sem sedem let treniral gimnastiko. Po zlomu vratu sem po premoru nadaljeval, a me ni več izpolnjevala. Našel sem se v alpinizmu, tej prvobitni avanturi v gorah. Sploh zimski me je prevzel in mi je še zmeraj najljubši.« Alpinizem ima ob vseh drugih športih, s katerimi se ukvarja, absolutni primat. Vzporedno z alpinizmom je Anže začel snemati film(čk)e: »Od očeta sem si sposodil kamero, sčasoma sem snemal vse več – do prvih daljših filmov. Na internetu imam objavljenih približno 150 krajših, sicer sem poleg že omenjenih snemal še za Vikija Grošlja, za film Manaslu – konec poti Nejca Zaplotnika (slovenske alpinistične oziroma plezalske legende), sodeloval z Davom Karničarjem pri snemanju njegovega smučanja s sedmih vrhov in drugimi.«
Freeapproved je leta 2004 ustanovil s še petimi prijatelji, razlaga, »predvsem zato, da smo si lahko formalno zagotavljali denar za naše projekte«. Sčasoma je društvo, pod okriljem katerega so zagnali tudi alpinistično šolo in šolo športnega plezanja, precej preseglo začetne okvire: »Imamo približno sto članov, vsako leto nas je trideset več. Nedvomno k temu pripomorejo naši filmi, mislim, da predvsem zato, ker predstavljamo različne avanturistične športe, zlasti alpinizem, ki sodi med zelo 'resne', na sproščen, zabaven – svoj način. Nam je ključno, da se imamo fajn. To ljudi pritegne. Da ne gremo v epske razsežnosti, ampak tudi alpinizem prikazujemo kot nekaj, s čimer se preprosto radi ukvarjamo!« In vsakič znova pritegnejo sponzorje, pravi, »morda imam tudi nekaj podjetniške žilice«, oziroma zberejo dovolj denarja, da projekt izpeljejo. »Sploh pa se ne lotevamo finančno pretežkih, kakršen bi bil recimo Everest. Ne silimo na najvišje vrhove, raje brskamo po kar se da neodkritih delih sveta.« Kot na snemanju Špaltne Ekspres, med katerim so bili tudi na strogo varovanem vojaškem območju na meji s Kitajsko.
Kateri kruh je najboljši?
Sicer pa pri Anžetu Čoklu poraja blago začudenje njegova starost (26 let), ki jo bržkone marsikdo le stežka poveže z njegovim razgibanim CV (aha, še prenova in zatem prodaja revije Šport s prijateljem Grego Benčino sodi vanj). »Zdi se mi, da ima človek, ko je še mlad, toliko energije in elana, da se lahko zelo intenzivno ukvarja z mnogočim. Pa tudi srečo sem imel, da sem se našel v vseh stvareh, s katerimi se ukvarjam, pa če je to alpinizem, snemanje filmov ali vodenje hotela.« A vseeno: kako alpinist sname čelado in odloži cepin ter skoči v elegantno črno obleko s kravato? »Mogoče se zdi, da se izključuje, ampak se ne!« (smeh) Ali, kako se diplomirani inženir strojništva znajde v menedžerski vlogi in turističnem poslu? Resda je diplomiral s področja sodobnih energijsko varčnih stavb, kar je tudi Park hotel Bohinj ... »Strojništvo ni veda, ki bi recimo onemogočala biti menedžer. Sicer pa hotel ni one man band, smo skupina zaposlenih z znanjem s specifičnih področij. Poleg tega se rade volje učim.«
Meni, da mu direktorske obveznosti v hotelu, ki spada v okrilje družinskega podjetja (Anže je eden od štirih otrok), skupaj s sosednjim in že uveljavljenim vodnim parkom, ne bodo preveč načenjale možnosti za ukvarjanje z alpinizmom in snemanje filmov. »Načrtovali smo nov film z meje med Tibetom in Butanom, a so kitajske oblasti za letos ustavile izdajo dovoljenj. Tako bomo verjetno zgolj skočili do Tajske in tam posneli film o športnem plezanju.«
Sicer pa Anže, ki je alpinist in alpinistični inštruktor od leta 2001, še zmeraj ne ve, zakaj je moral na izpitu zanj odgovoriti na vprašanje: »Kakšen kruh je najbolj primeren za daljšo alpinistično turo? Črni, koruzni ali polnozrnati?« Beli z viki kremo, je bil njegov odgovor, uganke pa mu vse do danes še ni uspelo razvozlati.
Mateja Gruden