AK Ravne: ... je v Vipavski Beli splezala doslej svojo najtežjo smer: Cerko (8b)
Katja Planinc: Po julijskem plezanju v francoskem plezališču Ceuse, sem si privoščila dva tedna plezalnega počitka, se odpravila na jadranje, da malo zbistrim glavo in dokončno rehabilitiram poškodbo prsta, ki mi ne da miru že od pomladi. Po prihodu domov sem plezalno lakoto pretekli vikend potešila z obiskom avstrijskega Warmbada ter zares uživala v plezanju smeri do 7c (večino teh sem že preplezala v preteklih letih).
Včeraj, v torek, pa sem se odpravila v Vipavsko Belo, z namenom, da malo osvežim plezalni spomin v smeri Cerko (8b). Smer sem otvorila že spomladi, vendar sem jo zaradi poškodbe prsta za nekaj časa postavila na stranski tir. V smeri je par zelo majhnih oprimkov, luknjica in poličke, ki jih zaradi bolečine ne nisem več mogla “stiskati”.
V prvih poskusih sem imela precej težav v prvem delu smeri, ki je bolj balvanske narave. Posamezni gibi na moč so mi sicer uspevali, a ključ smeri je v tem, da povežeš deset težkih gibov, ki so na meji tvojih sposobnosti. Po parih poskusih sem začutila, da smer lahko preplezam, povežem, ko podrobneje “naštudiram” in “izpilim” postavitve nog in telesa ter prihranim čim več moči še za zgornji del smeri, ki pa mi ni predstavljal posebno velike ovire, saj sem ga preplezala že v prvem poskusu.
Včeraj sem v smer vstopila brez kakršnih koli pričakovanj. Po tem, ko sem spodaj uspešno naredila daljši gib na stranski oprimek, ki je zame bil eden izmed najtežjih gibov v smeri in se prebila preko prvih treh kompletov do ti. “počitka” (spomladi sem po nekaj poskusih izvedela, da šalce na desni strani naj ne bi uporabljali, zato sem morala najti drugo kombinacijo gibov), se je v moji glavi oglasil glas: mogoče jo pa lahko splezam. V trenutku sem pred seboj videla še samo vrh, a zanos in dekoncentracija sta me stala smeri, saj sem zaradi površne postavitve in panike, ko me je pričelo navijati, padla na zadnjem kompletu. Jeza, razočaranje,… Odločila sem se, da si vzamem nekaj počitka in počakam, da mine vročina. V večernih urah, sem se v smer podala še enkrat z namenom, da ponovim gibe (češ to je itak zadnji poskus) in si jih skušam čim bolj vtisniti v plezalni “zapis”. Plezala sem popolnoma sproščeno, brez večjih napak, uživala sem v vsakem gibu, v glavi so se mi celo vrteli komadi, ki sem jih poslušala na poti v plezališče… “do kod bo šlo bo”… in tako sem preplezala do nesrečnega mesta prejšnjega neuspelega poskusa, dvakrat globoko vdihnila, odločena, da povežem še teh nekaj gibov – tokrat mi je uspelo! Cerko je bil v mojem žepu!
Smer z oceno 8b predstavlja novi mejnik na moji plezalni poti, predvsem pa dokaz, da je pri premikanju osebne težavnostne lestvice psihološka bariera včasih večja ovira kot sama zahtevnost smeri. Ključ do uspeha: sproščenost in uživanje v gibanju!