Mojca Luštrek: Še o drugi ta kratki. Zapeljala sva se k Svetemu Tomažu. Nad vasjo je med drugimi kažipoti v desno tudi Vrhovčev grič,
... ki sva ga opazila, ko sva šla na Lubnik. Markacije so redke in stare, številni odcepi pa niso označeni; držala sva se gozdne ceste. Poleti mora biti ta pot precej sladka, saj sva videla obilo borovničevja, zato pa takrat olistano drevje verjetno ne dopušča tako lepega pogleda na izhodiščno vas in Rantovše. Čez pol ure se je svet odprl in prišla sva na makadamsko cesto. Ob lepem vremenu oko razveseli venec gora na obzorju, a midva sva jih le slutila; samo Storžič sva spoznala, ker sva na sosednji Zaplati razločila Hudičev boršt. Zavila sva levo za markacijami. Nad Krivarjem je počitniška hišica, za katero sva našla označeno strmo pot, tudi obrobljeno z borovničevjem. Pripeljala naju je na cesto ravno na križišču; desno od njega je partizanski spomenik, midva pa sva se napotila levo.
Celotna pripoved na Tavanja po slovenskih hribih >>>
/.../ Če bi imela GPS, je rekel Jani, bi vsaj vedela, kje nisva. Da bi naju pa vodil, sem pripomnila jaz, ne bi veljalo (kakor da "velja" kaj bolj, če naju vodijo markacije!). Jani je bolj stvaren: njega GPS moti, ker se boji, da bi s to potuho kmalu ne znal več brati zemljevidov, kakor zaradi računal(nikov) skoraj ne zna več množiti in deliti. ...