Velik del Kome obsega Birsova rehabilitacija. Bralci ves čas navijamo zanj, da bi mu uspelo, saj je pri takih poškodbah večja verjetnost, da bo šlo kaj narobe.
Na srečo je šlo pri meni od spleta okoliščin, ki jih ne poznam in so pripeljale do nesreče, vse idealno. Ko sem padel, sem si na devetih mestih zlomil hrbtenico, vendar niti en zlom ni prekinil hrbtenjače. Dostopen je bil reševalni helikopter. Če ga ne bi bilo, ne vem, kaj bi bilo …
Pa tudi v bolnišnici so razmišljali, da bi me operirali, predvsem polomljena vratna vretenca, in so nato sklenili, da jih ne bodo, ker jih niso mogli zaradi možganskih poškodb. Na koncu se je pokazalo, da je bilo tako bolje, in so se ti zlomi samo zarasli.
Šele kasneje sem spoznal, kako resno in usodno je bilo vse skupaj. V bolnišnici nisem vedel, kako je z mano niti kaj se je zgodilo. To sem počasi odkrival v mesecih, ki so sledili. Šele ko sem prišel domov, sem z lista papirja prebral svojo diagnozo. V bistvu sem imel veliko srečo.
V Birsovem primeru je nesreči sledila delna izguba spomina. Verjetno mora biti strašna muka, ko veš, da bi se nečesa moral spomniti, pa se ne moreš.
No, v knjigi sem, kot se temu pravi, nekoliko naložil, saj sem izkoristil svojo delno amnezijo. Ta je trajala od trenutka, ko sem padel. Same nesreče se ne spomnim. Pri Tarasu Birsi sem raztegnil ta čas do dveh mesecev pred nesrečo.
Po moje je to neka varovalka. Če ne veš, česa naj bi te bilo strah, te pač ni. Pogovarjal sem se s kar nekaj strokovnjaki in kot se spomnim, so povedali, da se mora spomin učvrstiti. Če doživiš tako travmo, tako poškodbo, kot sem jo jaz, preprosto ni časa, da bi se spomin na to učvrstil.
Tadej Golob pravi, »dokler se ni Sebastijan pojavil v Jezeru, si videza Tarasa Birse nisem znal predstavljati«. FOTO: Blaž Samec/Delo
Birsova sodelavka Tina Lanc zbere gradivo o zadnjem primeru, ki so ga raziskovali, in vse to literarizira v knjigo, ki naj bi mu pomagala obuditi spomin. To je kar zanimiv pristop.
V prihodnje se bom temu zagotovo izognil. Kako smo to knjigo popravljali, da je vsaj približno logična … Toliko dela si ne nameravam več naložiti. Mimogrede se zgodi napaka. V Tinini knjigi piše nekaj, v 'moji' pa nekaj drugega. Na koncu se je več ljudi ukvarjalo s tem usklajevanjem, s popravljanjem mojih napak.
Zgodba v Komi se dogaja v času pandemije in vanjo ste vnesli tudi vzdušje, ki ga je ustvaril takratni politični režim, ter posledice njegovega vplivanja na delo policije.
Ne bi mogel napisati kriminalke, v kateri ne bi upošteval takratnega duha časa. Na življenje vseh je režim bolj usodno vplival kot kaj drugega. Nisem se mogel zabavati, medtem ko sta država in družba razpadali.
To je bilo tudi obdobje, ko je policija v nekaj mesecih izgubila večino ugleda, ki ga je gradila leta.
Ko sem se pogovarjal s sodelavci na policiji, skoraj nihče več ni bil na položaju kot takrat, preden sem zdrknil v temo.
Birsa, ki je tudi sam strasten kolesar, se z ženo Alenko odpravi na enega od petkovih kolesarskih protestov, čeprav ima določene zadržke do takih skupinskih dogodkov.
Jaz sem se udeleževal teh dogodkov. Ne sicer zelo redno, sem pa imel slabo vest, ko nisem šel. Opazil sem, da se je tam zbirala pestra druščina. Tudi proticepilci, še preden so sploh odkrili cepivo.
Proticepilsko gibanje je bilo eno od večjih presenečenj tega pandemičnega obdobja. Najprej panika, vsi bomo umrli … Potem pa so odkrili cepivo in ljudje so rekli ne. To mi preprosto ni bilo jasno. Kot okrevanec po nesreči sem bil v rizični skupini. Celo razmišljal sem, da bi se s kolegoma doktorjema mikrobiologije odpeljal v Beograd, da bi se cepili. Na koncu nisem šel, ker nisem imel energije za to. Proticepilstvo mi je bilo in mi je še danes nerazumljivo.
Ko sem se pogovarjal s sodelavci na policiji, skoraj nihče več ni bil na položaju kot takrat, preden sem zdrknil v temo.
Kazalo je, da je tudi proticepilsko gibanje organizirala kar takratna oblast.
Mentalno bi pripisal neko sinergijo med proticepilci in prejšnjo vlado, čeprav naj bi bili formalno na nasprotnih straneh. Dogajalo se je popolno zanikanje razuma. Brez cepiv nas ne bi bilo osem milijard, temveč verjetno polovico manj. Jaz bi bil zagotovo mrtev, ker brez cepiv ne bi preživel otroštva. Ni mi jasno, od kod vse to nezaupanje v znanost, ki je v teh geografskih širinah najbolj udarilo na plan.
Med proticepilci in prejšnjo vlado obstaja sinergija, čeprav naj bi bili formalno na nasprotnih straneh.
Po uspehu televizijske serije kriminalk s Sebastijanom Cavazzo kot Tarasom Birso si zdaj pri branju predstavljamo njega. Si vi pri pisanju tudi?
Da. To je bila neke vrste zavestna odločitev. Vse like v kriminalkah sem vezal na ljudi, ki obstajajo, na košček njihovega DNK-ja, tudi na fizično podobnost. Pri Tarasu Birsi pa mi je zmanjkalo … Sicer nosi v sebi precejšen del mene, mu pa nisem pripisal svoje fizične podobe. Dokler se ni Sebastijan pojavil v Jezeru, si ga nisem znal predstavljati. Zdaj mi je vse lažje.
Dokler se ni Sebastijan pojavil v Jezeru, si videza Tarasa Birse nisem znal predstavljati.
Je tudi zato prvič pristal na naslovnici knjige?
Na založbi smo imeli kar veliko dilem. Moj predlog je bil, da se pojavi na naslovnici, saj ta kriminalka precej odstopa od prejšnjih. Ni namreč čista kriminalka, tako sem hotel poudariti, da vendarle je. Po drugi strani pa, če lahko to naredimo, zakaj pa ne.
V Komi je veliko več od klasičnega 'kdo je to storil'.
Ko sem dal urednici v branje prvo verzijo, se je strokovno izrazila, da je polna zastranitev. Pojasnila mi je, da to pomeni, da je polna vsega drugega … Potem sem rokopis precej očistil in zmetal ven, kar je bilo po njeni oceni odveč, pa tudi po moji, ko sem dobro premislil. Ne bi znal in hotel napisati kriminalke, ki bi bila zelo podobna prejšnji, da bi ustvarjal serijo enakih stvari. Hitro bi mi postalo dolgčas. Pri vsaki kriminalki niti ne zelo hote, bolj podzavestno, izumim kaj novega.
Kaj pa zdaj?
Sem v fazi pisanja šeste knjige o Tarasu Birsi. No, ne toliko pisanja, bolj razvijanja ideje in izbiranja ljudi, s katerimi bi razčistil te ideje. Doslej so se tisti, s katerimi sem govoril, zelo pozitivno odzvali. Kaže, da bo to naslednja knjiga, ki bo izšla še letos.
Pri vsaki kriminalki podzavestno izumim kaj novega.
Si pripravite scenarij, preden začnete pisati knjigo?
Od prve kriminalke sem razvil način izdelovanja knjig. Pri Komi sem si napisal štirideset poglavij s kratkimi sinopsisi in sem se poskušal tega držati. Toda zgodba je že pri tretjem poglavju zavila po svoje. Nato sem napisal novo različico teh štiridesetih poglavij. Na koncu je bilo kar enajst različic.
Za to, šesto kriminalko sem napisal sinopsise do dvajsetega poglavja. Skušal bom priti do tega dvajsetega poglavja, verjetno bo šlo vse po svoje.
Boste dovolili zgodbi, da vas vodi?
Saj to sem že prej, vendar sem se prej vdajal iluziji, da lahko to na neki način vnaprej ukrotim tako, da delam po načrtu. Zdaj se mi zdi, da sem spoznal, da tega ne zmorem.
Tako se tudi pri pisanju poveča dejavnik presenečenja, kajne?
Zdi se mi tudi, da zdaj bolj zaupam sebi, kot sem prej. Vem, da bom zgodbo izpeljal do konca, tudi če nimam železnega načrta.