Polet, 21.09.06 – Željko Kozinc: Gora Ojstrnik (Osternig, Oisternig) je na pogled ostra le od Zahomca
Polet, četrtek, 21. septembra 2006
Na svoji zemlji
Ojstrnik, čudovita gora v Karnskih Alpah; in zapovrh dve sočni pripombi, ena predvolilna avstrijska, druga jezikovna balkanska.
KO SMO ŠE KOGA PREKOSILI
Če ste se kdaj smučali na Mokrinjah – to je tisto slovito smučišče, ki ga tudi Slovenci pretežno poznamo pod nemško prevedenko Nassfeld – poznate Karnske Alpe. Ojstrnik nam je še bližji. Karnski in karavanški vrhovi, ki so si nekakšni bratranci, so nanizani v mogočni rajdi od zahoda k vzhodu, vsi enako kopasti in čokati, pokriti s temnimi rjuhami gozdov; a ne povsod. Vrhovi, ki segajo do 2000 metrov nadmorske višine in čez, so ponekod ogoleli; poleti so pokriti z zeleni kapami, pozimi z belimi. Z njih diši po živini, pod njimi, na pastirskih planinah, pa še posebej po mleku in siru. In še en duh je v zraku, duh po prastarem slovenskem pravnem redu: po servitutih, namreč, po služnostih na pašnikih, ki si jih še iz starih časov delijo vaške srenje iz dolin na severu ali jugu, iz Ziljske ali Kanalske doline. Italijansko in nemško prebivalstvo nekako kot ogorke pod žerjavico skriva nekoč prevladujočo slovensko prisotnost. Krajevna in ledinska imena vzbujajo prišleku iz Slovenije nostalgičen spomin. Tudi če so na avstrijskem planinskem zemljevidu zapisana izključno nemško, imajo ljubek in ljubeč slovenski zven, na primer: Jesero, Tschelo, Dobratsch, Dolinza, Goriane ... Ober in Unter Goriane ...
Razgled s poti na Ojstrnik. Spodaj Bistriška planina. V ozadju Višarje in dolina Zajzera, na obzorju vrhovi Viša, Mangarta, Jalovca in Triglava.
Prva pripomba
Če tu iščeš mir in tišino, ti začnejo te dni presedati predvolilni plakati, na katerih koroški deželni glavar obljublja Korošcem enojezično deželo. Brez želje in možnosti, da se upreš, si zaželiš, naj dr. Haiderju v veselje ostaneta tako ober kot unter, goriane pa naj se mu v hudih sanjah zaslišijo slovensko zveneče in dvojezične; tudi ko jih vidi napisane na enojezični krajevni tabli. A to le mimogrede. Naša pot na Ojstrnik naj preveč ne mari za dolinske nehumanosti. Planinstvo je vendar predvsem kulturno gibanje.
Na vrhu Ojstrnika. V ozadju Dobrač.
Gora Ojstrnik (po avstrijsko Osternig, po italijansko Oisternig) je na pogled ostra le od Zahomca (Achomitz) in Bistrice (Feistritz) v Ziljski dolini. Fantom, ki so se urili za štehvanje, je ta domači vršac morda simbolno spodbujal občutek za pogum in moško moč. No, kdor je na Ojstrniku drvaril ali kosil, ta je moral oboje imeti brez simbolne pomoči iz narave, bolj v rokah kot v hlačah. Imel je. Kmečka krajina na Ojstrniku kaže sledi trdega garanja Ziljanov.
Iz Bistrice je dve uri hoda do grebena, na katerem je širna Bistriška planina (Feistritzer Alm). Na njej je parkirišče. Videli boste, da so avstrijski avtomobili redoljubno parkirani na eni strani dvorišča, italijanski pa bolj anarhično na drugi. Vmes namreč teče državna meja in domačini, pa tudi izletniki, se je držijo še potem, ko naj bi izginila. Vi parkirajte, kjer je pač prostor; če ste se že pripodili gor po lepem strmem makadamu in nogam privarčevali 8 km.
Za možmi, ki so nekoč s kosami v rokah skušali drug drugega prekositi, so na Ojstrniku ostale širne goljave. Na njih danes skušajo kmetje z obeh strani meje dodati mesu in mleku svoje živine nekaj poletnega pridatka; od EU podprtim živinorejcem ni več do tega, da bi drug drugega prekosili s kosami, ampak s služenjem »ekološko« pridelanih evrov.
Tako je z Dobrača videti Ziljska dolina. Piramidasti vrh nad njo je Ojstrnik.
Druga pripomba
Še en mimogrede se mi vsiljuje. Na Ojstrniku, ki je tako lep spomenik slovenščini in tradicionalnim delovnim navadam našega naroda, smem pomisliti na zanimiv izraz. Na besedo prekositi. Če se Nemec hoče izraziti, da je boljši od koga, reče na primer überschiessen; da ga je premagal v streljanju. Balkanec reče, da je boljši, ko je koga nadmudril, ali zajebal; le Slovenec označi, da je od koga boljši, če hitreje suče koso. Kar ne pomeni, da bi radi koga zares prekosili, s koso; bolje se počutimo, če koga nadmudrimo.
Vsaka gora, še tako lepa, je po obliki obaltna gmota. Planinec se največkrat zaljubi v njeno fasado, njeno severno steno. Tam gora izzivalno vabljiva kipi v stolpih. Ojstrnik nima prepadnih sten. Sploh ni oster, je žensko mehek. Nam najbližja karnska gora je posebno priljubljena zaradi svojega oblega grebena in dveh sijajno razglednih vrhov. Ko stojiš na njih, se zazdi, da ti je težka gmota Ojstrnika izpod nog zbežala. Se spremenila v visoko, nežno valujočo ravnino, ki te zamika, da bi se po njej sprehodil. Res da je bilo treba gori od planine premagati nekaj manj kot 350 višinskih metrov, a pot je bila zložna. Vzpenjal si se lahko po stari pašniški poti zložno kakor živinče, ki ga vsenaokoli po planini vidiš dobrega, spokojnega, polnega mirne moči. Kje je kakšna ostrina? Povsod en sam mehki, nežni Korotan, spodaj pa njegove čadaste doline, iz katerih mežikajo jezera kot božja očesca. Za valujočimi bregovi na severu je zid Visokih Tur. Na zahodu pa Karnske Alpe izgubljajo ojstrniško pohlevnost. V soncu se svetlikajo skale in vrhovi, že na pogled višji od Triglava. Oster je z Ojstrnika videti le jug, ki ga zapira zid Julijskih Alp, nazobčan kot velikanska žaga. Ojsternik je najboljša loža v njihovem (amfi)teatru, še posebno za pogled na Viš in Montaž. Višarje se spodaj stiskajo kakor gnezdece.
Stvarnik si je za svoj veličasten, prav himalajski zamah izvolil velikanski prostor. Vsa grozljiva severna ostenja, s tisočmetrskimi stolpi, s snežnimi jeziki zbrazdane trdnjave, vse te v volhke meglene cunje zahomotane skalne glave so bile ustvarjene v ostrih potezah. Tisti, ki jih je vlekel, je stal na gori, s katere je lahko samega sebe nadzoroval. V spomin na svoje dobro delo jo je imenoval Ojstrnik.
Besedilo in foto Željko Kozinc