Večer, 14.06.06: Med Podmelcem nad Baško grapo in sotočjem Zadlaščice ter Tolminke
Manj znane planinske poti in vrhovi
Kobilja glava - tolminsko razgledišče
Med Podmelcem nad Baško grapo in sotočjem Zadlaščice ter Tolminke se vleče razgibano sleme kot nekakšno predgorje Bohinjskih gora
Prvi nekoliko višji del sestavljata Jalovnik in Kobilja glava, drugi pa Tolminski Triglav. In prav med oba dela tega gorskega slemena je vdelana imenitna gorska cesta, ki se konča pri planinskem domu na planini Razor (za planince in izletnike dovoljeno do planine Kuk). Za vzpon na Kobiljo glavo, travnato sleme med dolinama Kneže in Soče, le malo nad gozdno mejo (1475 m) se nam ponujata dve možnosti: iz Sela nad Podmelcem ali s planine Lom, lahko pa se odločimo tudi za daljšo turo in sicer iz Sela prek Kobilje glave v Lom ter preko Tolminskega Triglava spust v Žabče in Tolmin. Skratka, s kombinacijo več avtomobilov si lahko privoščimo lep gorski izlet.
Predstavljamo nekoliko lažjo, našim letom primerno turo. Iz Mosta na Soči smo se zapeljali proti Tolminu do desnega odcepa Prapetno ter potem iz Poljubinja v Ljubinj, tam pa levo previdno in počasi po lepo speljani gorski cesti mimo planine Stador na planino Lom (1029 m), kjer je dovolj prostora za parkiranje. Naš cilj se nam je ponujal kot golo sleme na desni strani precej strmo visoko. Planina Lom je lepo obnovljena in se nahaja na nekakšnem sedlu, pri čemer vodi naravnost navzdol proti vzhodu slab kolovoz, po katerem nekateri tudi kolesarijo iz Sel nad Podmelcem. Planina je razgibana, slikovita, okolica prečudovita. Ko oprtamo nahrbtnike, se zamislimo, po kateri poti bi jo ubrali na vrh, saj markacij ni, pašnik na desni pa je prepoln steza ali poti, po katerih se poleti pase živina. Odločimo se, da pašnik polagoma prečimo v desno ter navzgor po nekakšni poti, ki se kasneje izkaže za dobro odločitev, saj nas pripelje do gozda, ter potem nadaljuje vztrajno v desno ter polagoma navzgor ter tudi prek nekaj ostankov snega, dokler se desno ne povzpne na stranski greben ter po njem kmalu na glavnega, kjer opazimo bolj shojeno pot. Tu zgoraj ugotovimo, da je vsaka bojazen odveč, saj se moraš s planine lepo držati desne in riniti navzgor in prej ali slej prideš na greben. Greben je pravzaprav širok travnat hrbet, ki vodi proti vzhodu, kjer se v daljavi izriše v meglici nekaj nižja Kojca, medtem ko proti severu pogledujemo na pobeljen greben bohinjskih gora z Voglom neposredno pred seboj. Letos je ta čas zgoraj še veliko snega in tudi nižje ležeče globače, grape in melišča ga bodo na južni strani še lep čas obdržale. Ko pogledujemo proti Soči, se nam globoko spodaj kaže čedalje večji del Tolmina. Pot na grebenu je lahkotna in nekaj korakov pod vrhom pridemo do manjšega ribnika le nekaj metrov proč od snežišča. Ko pridemo bliže, zaslišimo kvakanje, potem pa jo dolgokrake živalce jadrno pobrišejo v blato sredi mlakužice. Res prelep pevski zborček za slavnostni sprejem smo dočakali na Kobilji glavi. Še slabih pet minut in pred nami je vrh z vpisno knjigo, bolj malo popisano in s prevrnjenim lesenim križem. Bližnji 18 metrov nižji Jalovnik je oddaljen le dobrih deset minut, a za njim se pot bolj naglo spušča proti Selu. Posedamo nekaj metrov pod vrhom na južni strani, saj tisti dan kar dobro brije vzhodnik in se razgledujemo. Proti zahodu pogledujemo na precej nižji Tolminski Triglav, za katerim se proti Tolminskemu Migovcu vleče travnat hrbet, za njim pa v zavetju tiči vasica Čadrg. Še naprej v isti smeri gledamo na Rdeči rob, medtem ko se nam Krn le sem in tja pokaže iz oblakov. Onkraj Tolmina in Soče se nam kaže Matajur, precej bolj na levi je Šentviška planota, Idrske Krnice in Čepovanska dolina pa so zaviti v neprosojno meglico. Ko se naužijemo razgledov, jo mahnemo navzdol. Vračamo se po grebenu proti planini Lom. In opazimo, da vodi tudi po najbolj strmem delu tega grebena zelo lepo shojena potka, kajpak neoznačena, po kateri pridemo sicer počasi, vendar brez vsakega iskanja prav nad planino. Že povsem spodaj sicer potka zavije v desno skozi manjši pas gozda na strmi del pašnika, kjer leži precej velika podrta smreka, nad njo pa se začenja povsem vidna steza. Gledano s planine navzgor je najbolje iti ob skrajnem desnem robu pašnika, ob gozdni meji, vse do tiste podrte smreke, od tam naprej pa je lepo vidna steza. Iz Loma na vrh in nazaj bomo potrebovali kake tri ure in prav nič več, če bomo samo hodili in nič posedali.
Jože Praprotnik